Souporaba: Imajo sosedi lahko skupno kosilnico?

Ljubljana – »Majhne otroke vzgajamo, da morajo svoje stvari deliti. Pa vendar, ko odrastemo, vse več stvari držimo le zase.« S temi besedami je ekipa iniciative Coworking (so-delovanja) pred tremi leti vabila na prvi dan souporabe. Letos so v začetku junija organizirali že tretjega po vrsti, tovrstnih iniciativ pa je vedno več. Le še mesto in država morata skočiti na vlak.

Bistvo ekonomije souporabe je, da med povpraševanjem in ponudbo ni posrednikov, predvsem pa zanjo ni potreben nikakršen oglaševalski mehanizem. Z raziskovanjem tovrstne ekonomije se pri nas še največ ukvarjata iniciativi Slovenia Coworking in Slovenia Crowdfunding, ekipi torej, katerih del je tudi psihologinja Eva Perčič, soustanoviteljica so-delovalne iniciative pri nas, sicer pa aktivna povezovalka skupnosti, ki se je te teme raziskovalno lotila že pred leti v okviru sociološkega magisterija na fakulteti za družbene vede.

Toga birokracija

»Kot tržna raziskovalka sem vedno iskala načine, kako mehanizme, ki jih za prepričevanje potrošnikov uporabljajo korporacije, uporabiti tako, da najprej služijo človeku,« začetke tovrstnega raziskovanja pojasni Perčičeva.

S pojavom Spleta 2.0, ki je povzročil premik na internet kot platformo, je dodatno moč dobil tudi posameznik. Zadeve so se začele hitro spreminjati in pojavilo se je precej novih obrazov ekonomije souporabe. Pri nas je tovrstnih konceptov že precej, od že omenjenih iniciativ Coworking in Crowdfunding, ki sta združili kreativce na platformi Poligon, do konceptualnih iniciativ, kot je Wlan Slovenija, iniciativa odprtega interneta, preko katere si ljudje delijo brezžično internetno povezavo. Tu so – če jih naštejemo le nekaj – še Piratska stranka Slovenije, Metina lista, Zelemenjava, Socialni inkubator in Knjigobežnice.

Da gredo tovrstne iniciative težko z roko v roki z državo ali mestom, se je nekoliko pokazalo pri Knjigobežnicah, saj je bilo za postavitev hišk treba premostiti nekatere birokratske ovire, mnogi pa se še spomnijo, da je pred leti za dan ali dva ugasnila spletna stran prevozi.org, na kateri ljudje z minimalnim doplačilom za gorivo poiščejo sopotnike ali prevoz od točke A do točke B. To je namreč delo na črno, je takrat določil tržni inšpektorat, a kasneje zaradi tega niso izrekli nobene kazni, spletna stran pa deluje še danes.

Soodločanje o proračunu

»Država bi se morala zavedati, da ljudem ne moreš kar naprej jemati, hkrati pa pričakovati, da bodo v neskončnost dopustili nižanje življenjskega standarda,« meni Perčičeva in razloži, da si države, ki se tega zavedajo, s sistemom, ki »dovoljuje polsivo ekonomijo, kupujejo socialni mir«.

Tako se z majhnimi koraki tudi vzgaja ljudi in morda nekega dne dočakamo tako opevano neposredno demokracijo. Eden takšnih korakov bi lahko bil participativni proračun, pojasni Perčičeva, s katerim bi meščani in meščanke neposredno odločali o določenem majhnem delu občinskega proračuna. »Prav je, da gradijo in obnavljajo, če nam že vzamejo toliko davkov, naj gradijo, a ključno vprašanje je, zakaj se kar naprej obnavlja središče mesta, drugi njegovi, turistično manj zanimivi deli pa se zanemarjajo,« razmišlja sogovornica. S participativnim proračunom bi imel vsakdo možnost, da prispeva svoj glas pri odločanju, kaj naj se v mestu uredi. »Seveda pa se tega ne da vpeljati od danes na jutri, treba bi bilo vzgajati in izobraževati.«

Element strahu

»Ljudje niso altruistični po naravi, a vzorci se vseeno spreminjajo,« na vprašanje o tem, ali se s tovrstnimi iniciativami in spremembami družbe spreminjajo tudi naše vrednote, odgovarja Perčičeva. Še vedno smo torej precej egoistični, k čemur pripomorejo tudi oglaševalski mehanizmi, ki nam vcepljajo element strahu. »Seveda potrebujeva vsak svoj avtomobil, kaj pa, če se eden pokvari. Sosedi vendarle ne morejo imeti skupne kosilnice, kaj pa, če jo bo tisti drugi uničil ali zanjo slabo skrbel,« našteva strahove in pomisleke vseh nas ob misli na souporabo. »Oglaševanja bank in zavarovalnic temeljijo ravno na strahu oziroma vcepljanju nezaupanja, ki, če ga dolgo krepiš, raste.«

Pokazalo pa se je, da ljudje z lastno izkušnjo lažje zaupajo. Tisti, na primer, ki so preizkusili storitev najema stanovanja prek še ene od platform souporabe Airbnb, se lažje odločijo, da bodo v najem ponudili tudi svoje stanovanje, »saj vidijo, da je vse okej«. Takoj ko za vsem tem nimaš oglaševalskega aparata, ki bi promoviral, kaj naj bi v resnici potreboval, ugotoviš, da potrebuješ veliko manj,« pojasnjuje sogovornica.

Naš občinski in državni sistem je za zdaj preveč tog in rigorozen, da bi prepoznal vrednost spodbujanja projektov souporabe,« razmere pri nas razloži Perčičeva. »Tudi če znotraj občine obstajajo ljudje, ki so proaktivni in vidijo potencial v teh projektih, imajo premalo moči, da bi lahko karkoli spremenili. Tudi Poligon kot kreativna platforma za opolnomočenje samozaposlenih ustvarjalcev ima stalne težave s financiranjem, vendar razen podpore RRA LUR na državni in občinski ravni za nas ni posluha, čeprav opravljamo prav funkcijo, ki bi jo morali opravljati že davno obljubljeni projekt Roga in državni programi za samozaposlovanje.« razmišlja.

Medtem je, samo za primerjavo, iniciativa Coworking Zadar, v organizaciji hrvaškega ministrstva za regionalni razvoj in Evropske unije, v sklopu projekta, katerega nosilec je mesto Zadar, v začetku tedna dobila odobrenih 672.000 evrov finančne pomoči.