Sprenevedanje ob tegobah meščanov Stare Ljubljane

Ljubljana – Pred kratkim smo prejeli pismo meščanke, ki živi v Stari Ljubljani. Bistvo so težave s (predragimi) prometnimi dovolilnicami za stanovalce in dostavo. Občino smo prosili, naj navedbe komentirajo in povedo, kako bodo prebivalcem, ujetim v območju za pešce, skušali življenje olajšati. Namesto pojasnil smo dobili le nespoštljiv odgovor.

Čeprav smo odgovore na protestno pismo meščanke iz Stare Ljubljane pričakovali od Davida Polutnika, vodje oddelka za gospodarske službe in promet, in župana Zorana Jankovića, smo dobili le neoseben stavek Vite Kontič z mestnega odseka za odnose z javnostjo.

Aroganten odgovor

Ko smo 3. februarja na oba naslovnika poslali kopijo pisma in prosili za komentar od odstavka do odstavka, smo bili prepričani, da bodo povedali, zakaj se s katero od sicer zelo konkretnih in ostrih navedb ne strinjajo ali menijo, da ne drži. Prav tako smo pričakovali, da bodo povedali, kaj bodo storili, da bi stanovalcem življenje v Stari Ljubljani olajšali in ne zagrenili. In 11. februarja, torej teden dni kasneje, so nam sporočili le, da na anonimna sporočila ne odgovarjajo in da na to, kar smo navedli, nimajo pripomb.

V odgovor lahko Polutniku in županu sporočimo samo, da si pisma nismo izmislili in da ne gre za anonimno sporočilo. Njegovo avtorico smo hoteli zgolj zaščititi pred morebitnim šikaniranjem mestnih oblastnikov, ker si je upala biti zelo kritična do njihovega početja in odnosa do pobud, predlogov in zahtev prebivalcev iz za promet zaprtega dela mesta.

Težave v zaprtem območju

Ali je občinarjem vseeno za meščane iz Stare Ljubljane, kjer živi tudi veliko starih ljudi, ki potrebujejo nego ali drugo pomoč na domu, dostavo hrane ali prevoz do hiše, sicer ne vemo, vendar rešitev vsekakor ni zatiskanje oči pred opisanimi težavami. Presojo, ali so te resnične ali navidezne, pa prepuščamo bralcem, ki jim, tako kot vodilnim v MOL, predstavljamo pismo ogorčene meščanke. Pravi takole:

»Ljudje, ki živimo v Stari Ljubljani, dobimo za prevoz do doma dovolilnice, ki se glasijo na registrsko številko in so uporabne od 6. do 10. ure. Tako dobiš le, če si lastnik avta in imaš v zaprtem delu mesta stalno prebivališče. Zakaj ne zadošča najemna pogodba, ostaja neznanka. Taka dovolilnica je brezplačna (za večino stanovalcev tudi precej neuporabna).

Sprememba – na slabše

Vsi drugi (najemniki, taki, ki tu nimajo prijavljenega stalnega prebivališča, ljudje, ki nimajo avta) so lahko za 122 evrov kupili prenosljivo letno dovolilnico. Z njo je imelo dostop katerokoli vozilo, seveda eno hkrati. Tako so k nam lahko prišli obrtniki, dostava, ljudem, ki nimajo avta, je omogočila, da jim je kdo kaj pripeljal, jih kam odpeljal ... Kupovala so jo tudi podjetja, ki v Staro Ljubljano niso dostavljala vedno z istim vozilom in zato dovolilnica na registrsko številko zanje ni bila smiselna.

Z letošnjim letom so prenosljive dovolilnice – bojda po županovem navodilu – ukinili. Zdaj lahko kupiš le še dovolilnice za posamezno registrsko številko. In zakaj je to težava?

Vzemimo primer, da obnavljaš stanovanje, in v Stari Ljubljani jih je kar precej, ki desetletja niso bila niti vzdrževana, kaj šele obnovljena. Doslej so z dovolilnico, ki jo je pridobil lastnik, lahko dostopali vsi obrtniki. Odslej si bo moral vsak obrtnik priskrbeti svojo za svoj avto. Pri tem sta dve težavi: postopek je zelo zamuden (na MOL moraš oddati vlogo, v banki plačati dovolilnico in takso, s potrdilom o plačilu prevzeti dovolilnico – ko te obvestijo, da je vloga rešena) in za investitorja nesramno drag, saj bodo obrtniki ceno dovolilnice nedvomno zaračunali stranki.

Denimo, da potrebuješ zidarja, električarja, vodovodarja, nekoga, ki ti bo uredil ogrevanje, keramičarja, pleskarja, parketarja, mizarja za stavbno pohištvo, mizarja za vse drugo, krovca, morda potrebuješ še mojstra za prezračevanje in restavratorja.

To nanese skoraj 1500 evrov samo za županovo dovoljenje, da ti ljudje pripeljejo orodje in material in nato orodje spet odpeljejo. Očitno bomo v Stari Ljubljani obsojeni na obrtnike, ki nimajo dela in imajo čas viseti po mestnih pisarnah.

Drug primer je človek, ki ima v Stari Ljubljani stalno prebivališče, pa nima avta, ali je najemnik. Noben od njiju ne more dobiti dovolilnice za dostop do doma. Če torej želi kaj pripeljati, odpeljati ali poklicati obrtnika, mora skozi dolgotrajno proceduro, da dobi dovolilnico za točno določeno registrsko številko za točno določen dan (taka dovolilnica za enkraten dostop stane s takso 32 evrov). Če se takrat ta avto pokvari, če šofer ali stanovalec zboli, če se zgodi karkoli nepredvidenega, si pač ob 32 evrov. Toliko bolje za mestno blagajno.

Stanovalci se počutijo drugorazredne

Kjerkoli v tujini uvedejo omejitve prometa v mestnih središčih, vedno sledi stavek 'razen za stanovalce'. V Ljubljani pa ob vsaki novi restrikciji v praksi velja 'zlasti za stanovalce'. Še posebej pa je sporno, da se veliko sprememb zgodi kar na županov ustni ukaz. Tudi zapora središča septembra 2007 je bila uvedena tako, saj je mestni svet odlok o njej sprejel šele januarja naslednje leto. Stanovalci smo imeli dovolilnice, ki so veljale do decembra 2007, pa so kar čez noč postale neveljavne. To se – razen generalni policijski upravi – ni zdelo sporno nobenemu državnemu ali mestnemu organu. Ne vem, kako bi reagirali, če bi prišli na mejo in bi tam izvedeli, da je predsednik vlade sklenil, da vaš potni list ne velja več.

Tudi sicer je očitno, da smo županu prebivalci Stare Ljubljane v napoto. Res imamo možnost parkiranja v parkirni hiši pod Kongresnim trgom za 60 evrov na mesec.

Vendar sta stanovalcem namenjeni četrta in peta etaža, dvigalo pa je na voljo šele od tretje etaže naprej. Izhod iz njega pa ni čim bliže zaprtemu delu mesta, ampak najbliže hotelu Cubo.

Zanimivo pa je, da vsem omejitvam navkljub razne kavarne in minihotelčki bog ve katerih dejanskih lastnikov rastejo kot gobe po dežju. Za posebej privilegirane pride župan osebno odredit, kam bodo na račun soseda lahko še razvlekli svoje mize.«