Središče mesta še ni najlepše na svetu

Ljubljana – »Ne bomo nesrečni, če ob Slovenski, Masarykovi in Dunajski cesti še nekaj časa ne bo načrtovanih stolpnic, močno pa nas moti, da moramo leta in leta opazovati ograjena zemljišča in gradbiščne jame, polne plevela in različnih odpadkov.«

To je le ena od misli Mete Verbič, predsednice sveta Četrtne skupnosti (ČS) Center (z Liste Zorana Jankovića), ki je v pogovoru za Delo opisala glavne težave, s katerimi se spopadajo v tej osrednji ljubljanski četrtni skupnosti z malo manj kot 25.000 prebivalci in 560.000 kvadratnimi metri površine. Prepričana je, da bi morali vsako od njih urediti vsaj začasno. Pri tem je imela v mislih predvsem gradbeno jamo ob nekdanji stolpnici SCT ob križišču Slovenske in Tivolske ceste, kompleks Emonike med Dunajsko, Vilharjevo in Trgom OF, veliko parcelo med Kotnikovo, Resljevo in Masarykovo, tri zapuščene objekte med Metelkovo in Masarykovo, zaledje nekdanjega Šumija ter tudi ograjeno jamo na mestu nekdanjega Kolizeja in kompleks zapuščenega Roga.

Hočejo zelenice, ne betona

Verbičeva je zatrdila, da si v ČS Center vsi želijo le čim več zelenic, saj je pozidanega že dovolj. Nad zgoščanjem pozidave za vsako ceno niso navdušeni, saj ljudje v središču mesta pogrešajo predvsem parke in zelenice. Zato na vseh omenjenih površinah predlagajo, naj njihovi lastniki uredijo vsaj začasna parkirišča (to je eden največjih problemov v tej ČS). Na površinah, ki so v mestni lasti, pa bi z majhnimi stroški lahko nastal vsaj park. Kot primer dobre prakse je navedla zemljišča ob blokih med Masarykovo, Resljevo in Kotnikovo, kjer so bili sicer predvideni poslovno-stanovanjski objekti, a jih zaradi krize še več let ne bodo zgradili (če sploh kdaj). Tam so namreč stanovalci na delu večje parcele uredili začasne vrtičke. Ti bi po njenem mnenju v omejenem obsegu lahko postali tudi trajni. Ob Masarykovi cesti bi jih pred avtomobilskimi izpuhi ščitili nizki in ozki bloki, znotraj kareja pa bi sestavljali zanimivo zeleno oazo.

Ob robu Metelkove in Masarykove jih motijo stari objekti (dva od njih sta v zasebni eden pa v mestni lasti), kjer se zdaj zbirajo brezdomci in narkomani. Ti so moteči tako za bližnje stanovalce kot tudi in predvsem za Avtonomno kulturno cono Metelkova. Verbičeva predlaga, da bi MOL odkupila objekta, ki nista v njeni lasti, nato bi ju podrla in na izpraznjenem zemljišču uredila park. S tem bi dali »Metelkovcem« nov prostor in se znebili nezaželenih obiskovalcev. ČS si namreč želi, da bi se ta skupnost tam razvijala in so proti idejam o njihovi preselitvi na drugo lokacijo, denimo v zapuščeni Rog.

V primeru Roga je ČS Center podprla interese tamkajšnjih začasnih uporabnikov in aktivno sodelovala tudi pri projektu Second chance. Od MOL pa pričakujejo, da bo čim prej poiskala partnerja za prenovo spomeniško zaščitene stavbe ob Petkovškovem nabrežju, ki je v slabem stanju (grafiti, razbite šipe, demolirana notranjost, gore odpadkov). Prepričana pa je, da bi morala kot lastnica MOL poskrbeti vsaj za čim prejšnjo sanacijo nekdanje galvane pod zemljo.

Od države pričakujejo, da bo čim prej pospešila projekt umetniških akademij na Roški (načrt je bil na mestnem svetu potrjen že sredi leta 2009), ne pa da jih daje »na hladno«. Če se bo vlekel kot NUK II, obstaja nevarnost, da ga bo treba čez nekaj let izdelati na novo.

Zaradi slabih izkušenj s projektom Tribuna na Prulah, ki se ne izvaja že več mesecev, Verbičeva predlaga še, da bi morali pri vsaki naložbi, pa naj bo lastnik država, MOL ali zasebnik, poskrbeti za stik z okoliškimi prebivalci, na katere bi lahko vplivala gradnja. In to še pred začetkom del. Skupaj bi morali sestaviti poseben odbor, v okviru naložbe pa rezervirati denar za poplačilo vse morebitne škode, povzročene med gradnjo. Tako se ne bi ponovil primer Tribune, kjer je investitor Kraški zidar šel v stečaj, problemi (razpokan sosednji blok) pa so ostali nerešeni.

Podpora zapori Slovenske ceste

ČS Center podpira mestno prometno politiko in predlog, da bi Slovensko cesto zaprli za osebni motorni promet med Šubičevo ulico in Gosposvetsko cesto, nikakor pa nelogičnih prometnih ureditev. Verbičeva tako ne razume, zakaj na Ambroževem trgu ni dovoljen osebni promet (zavijanje na desno) po Poljanski cesti do Ulice Janeza Pavla II, saj je zato do večstanovanjskih hiš in Doma upokojencev Poljane treba peljati daleč naokoli po Roški cesti in Zemljemerski ulici.

Pomanjkanja neplačljivih in plačljivih prometnih površin pa po mnenju ČS Center ne gre reševati le z novimi plačljivimi parkirišči ob na novo ustvarjenih enosmernih cestah, temveč tudi z nižjimi tarifami v garažnih hišah. Jožetu Anderliču, kot lastniku največjega števila zasebnih garažnih hiš (denimo Šentpeter, Meksiko ...), predlagajo, naj nekoliko zniža cene. Verbičeva meni, da bi bilo bolje imeti cenejše in polne kot pa drage in napol prazne, kakor je zdaj.