Strahospoštovanje do vsemogočnega teatra

Ni v navadi, da so neobvezna predavanja na faksu dobro obiskana. A v torek pozno popoldne je v veliki predavalnici fakultete za družbene vede mrgolelo slušateljev. Slušateljic, če smo bolj natančni. Ne pretiravamo, če zapišemo, da jih je bilo okoli 80. Tema, ki jih je privabila: Kdo se boji gledališča?

Pravzaprav je izvenserijsko predavanje nastalo v koprodukciji študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi in SNG Dramo. Predvidoma naj bi se debatiralo o vlogi teatra skozi čas in predstavilo refleksijo o družbeni vlogi gledališča na primeru predstave Jugoslavija, moja dežela, ki je, mimogrede, s svojo odmevnostjo v medijih in provokativno tematiko tudi primer dobre trženjske strategije, kar je bržkone pritegnilo bodoče piarovke, da so se odzvale tako množično. No, zagotovo je k udeležbi nekoliko pripomoglo tudi dejstvo, da so bili med govorci zvezdniki slovenskega teatra. Nimaš ravno vsak dan priložnosti kramljati z Markom Mandićem, Bojanom Emeršičem, Igorjem Samoborjem, Ivico Buljanom in Goranom Vojnovićem, da bistrih uvidov profesorice Tanje Oblak Črnič in novinarke Deje Crnović niti ne omenjamo.

In ker je bilo rečeno, da gledališče v svojem bistvu nastopa kot zrcalo družbe, je moralo zadevo preveriti tudi Ljubljansko ogledalo. Družba je danes fluidna, neoprijemljiva, brez varnosti in brez naslovnika, je začel Samobor in odprl prvo fronto, na kateri se spopada sodobno gledališče. »V stari Grčiji je imelo gledališče aktivistično, politično vlogo in je naslavljajo najširšo javnost. Danes za take teme ni konkretnega naslovnika.« Koga torej nagovarja gledališče? Buljan je povzel, da danes predstave obiskujejo le bori štirje odstotki populacije. A je prepričan, da ima gledališče še vedno moč, ki lahko zatrese družbeno sredico.

Če so pred tridesetimi leti abonmaje polnili predvsem dijaki in študentje, jih danes upokojenci. Vojnović je duhovito ugotovil, da so tri ure sedenja v gledališču za mlade danes pač (pre)velika žrtev. »Nekdaj se v tem času, ko si gledal predstavo, v zunanjem svetu ni zgodilo nič. Danes tvegaš, da boš zgrešil 17 klicev in prepozno izvedel, da te je prek FB pustila punca in da so se ločili starši.« Samobor je priznal, da na dijaških abonmajih uspešnost predstave meri v čim manjšem številu telefonskih zaslonov, ki pobliskavajo v temi dvorane.

Vloga medijev

Ob splošni nezainteresiranosti k boljšemu obisku ne pripomorejo niti mediji s svojo nedorečeno uredniško politiko, so se strinjali nekateri govorci. Nekatere predstave namreč »razpalijo« na prvih straneh, drugih sploh ne omenijo. Recepta ni, pravijo v Drami. Čeprav se pri predstavi Jugoslavija, moja dežela bojda niso posebej ukvarjali s trženjsko strategijo, so v medijih našteli 125 omemb pred premiero in 91 po njej. Iliada je bila deležna podobnega odziva. Rezultat je razprodana Jugoslavija, ki privablja predvsem gledalce zunaj tistih elitnih štirih odstotkov.

Deja Crnović je vseeno poudarila, da so mediji zgolj ena od vstopnih točk v gledališče. Predstava lahko zintrigira s temo, z odzivi, ki jih sproži na forumih, ali pa z zvezdniško zasedbo. Mandić je bil prepričan, da če bi ljudi na silo privedli v gledališče, bi se jih vsaj tretjina prostovoljno vrnila. »Predstava v živo zadene človeka!« Kakšni so torej komunikološki pristopi k trženju gledališča? Treba je imeti dober tekst, provokativno, aktualno temo in dober ansambel. Potem v gledališče pride publika. Tudi tista, ki si ne more vedno vzeti časa za tak špas in se še pražnje obleče, ko se odpravi na predstavo. Saj je to ritual, sveti prostor, slavnostni dogodek. Kjer se zgodi nekaj unikatnega, neponovljivega in v čast jim je, da pri tem lahko sodelujejo.