Tiskane izdaje
»Omejevanje je nepotrebno, saj sezona igranja na ulici traja tri mesece, pozimi, spomladi in jeseni pa ni nobenega navala,« je harmonikar povedal o navadah uličnih glasbenikov v središču glavnega mesta. Sam je enkrat dobil globo zaradi uporabe zvočnikov, odtlej je na ulici »samo s harmoniko in kovčkom«. Pred tem je igral na Čopovi, ko so leta 2015 to omejili, se je prestavil na Slovensko, zdaj bo moral poiskati novo lokacijo.
»Če je uličnih glasbenikov preveč, je verjetno res malce neprijetno, toda zdaj, ko me štirinajst dni ni bilo, so mi ljudje rekli, da je bilo dolgčas in pusto,« je dejal Hočevar.Zakaj igra na ulici? »Da kapne kaj v žep in da vzdržujem kondicijo«. S Čopove ulice je bilo medtem slišati glasno glasbo – prihajala je iz ene od trgovin. »Če že, bi enaka ureditev morala veljati za vse, ne pa da se nekaterim prepoveduje, drugim pa ne.«
Nekomercialne
Prva so na občini postavili že s spremembo odloka o posebni rabi javnih površin leta 2015, s tokratno spremembo pa razširjajo območje, na katerem se spontani ulični nastopi med tednom lahko izvajajo samo popoldne, od 16. do 22. ure. To po novem velja še za Slovensko cesto, Cankarjevo ulico, Stari trg, ulico Pod Trančo ter Kongresni, Ciril-Metodov in Gornji trg. »Na teh območjih je spontanih uličnih nastopov precej, kar je moteče tako za stanovalce kot za zaposlene v tamkajšnjih institucijah,« pravijo na občini.
Zanimivo, da regulirajo nastope uličnih glasbenikov, ne pa tudi drugih uličnih nastopov, denimo gledaliških, razmišlja prostorski sociolog in mladi raziskovalec na fakulteti za družbene vede Klemen Ploštajner. »Morda pa gledališki nastopi niso konkurenca gostinski dejavnosti, medtem ko ulični glasbeniki so,« se sprašuje. »Očitno je tudi, da argument o motenju kakovosti bivanja občina uporablja samo pri nekomercialnih dejavnostih, čeprav je jasno, kdo povzroča hrup v centru mesta. To so prej razna drsališča in trgovine,« poudarja Ploštajner. Odlok o posebni rabi javnih površin po njegovem daje prednost komercialni rabi prostora, pri čemer tudi jasno »preferira« center mesta, medtem ko je regulacija drugod, čeprav tam živi večina prebivalcev, veliko manjša.
Monopolni položaj
Odlok o posebni rabi javnih površin so na MOL nazadnje spremenili konec leta 2015, kar jim je omogočila sprememba zakona o financiranju občin, ki ureja tudi občinsko takso. To je mogoče predpisati za opravljanje dejavnosti, ki se razlikujejo od siceršnje namenske rabe in pomenijo z občinskim odlokom opredeljeno posebno rabo površin v javni lasti. Takrat so posebno rabo razširili še na snemanje komercialnih in oglaševalskih spotov. Medtem ko za športne in turistične objekte na javnih površinah niso pobirali pristojbine, bo po nedavno spremenjenem odloku to mogoče. V ožjem središču bo taksa zanje evro na kvadratni meter na dan, drugod 58 centov, pravico do posebne rabe javne površine pa bodo lahko ponudniki športne in turistične infrastrukture pridobili za pet let.
Če bi odlok že veljal, bi denimo podjetje, ki je na Kongresnem trgu konec novembra postavilo drsališče, moralo plačati takso za uporabo javne površine. Za dva tisoč kvadratnih metrov bi v mesecu dni odštelo 60 tisoč evrov. V občinsko blagajno se je iz naslova uporabe javnih površin lani steklo nekaj več kot tri milijone, največ od oglaševanja in gostinskih vrtov. Znesek je enak približno odstotku proračuna MOL. »Tu ne govorimo o prav velikih vsotah,« poudarja Ploštajner, »kar kaže na to, da so ukrepi usmerjeni bolj v nadzorovanje rabe prostora.« Kot še pravi, mestna oblast »komercialnim ponudnikom omogoča monopolni položaj in s tem ustvarjanje profita, vsem drugim pa omejuje, da bi v ta prostor vstopali«.
Pri tem spomni na spremembo, ki jo prav tako prinaša odlok, da oprema gostinskega vrta v ožjem središču po novem ne sme imeti reklamnih napisov. »Lahko bi jo označili za pozitivno, toda jasno je, da je povezana z dogovorom mestne oblasti s podjetjem Europlakat, ki ima monopol nad oglaševanjem v centru mesta.«
To ni pot
