Tiskane izdaje
Počasi se je oni večer, pisala se je sreda, polnila soba v Trubarjevi hiši literature. Prve vrste so – kot se za slovenski karakter spodobi – sicer ostale prazne, so se pa zato toliko bolj samozavestno polnili stoli, varno skriti za hrbti drugih obiskovalcev. Zgodil se je pogovor s Terezo Vuk, vodil ga je Igor Brlek.
V resnici se je vse skupaj začelo pred šestimi leti, ko je Tereza, nekdanja odvisnica, pisala blog o svojem zafuranem življenju. O življenju s socialno podporo, o življenju brez denarja, o žurih na Metelkovi, bivših fantih, mami in depresiji.
»Leta 2009 sem naslov bloga pisala na listke in jih delila po Metelkovi. Desetim sem dala naslov, pet jih je bilo prepričanih, da sem nora, pet jih je blog dejansko preverilo. Dva sta rekla 'okej, še kar', trije pa, da je to noro dobro.«
In blog bi najverjetneje ostal samo blog, če ji ne bi stopil na živec »bivši tipček«: »Težil mi je, da samo govorim o tem blogu, da z njim itak nič ne zaslužim in da se samo brezveze nekaj hvalim.« Zato se je prijavila na prozni mnogoboj, prejela glavno nagrado 800 evrov, potem pa se eno leto ni zgodilo nič.
Dokler se ni odločila zapisov spraviti v knjižno obliko, čeprav se ji je najprej zdelo trapasto »neke stare zapise, ki so bili prej tri leta na netu, spravljat v knjigo in pol knjigo še zaračunavat«.
Ukinila je blog, si od mame sposodila potrebnih 700 evrov, da je knjigo lahko izdala v samozaložbi, in svoja razmišljanja spravila v tiskano obliko. Nastala je Creepyatrija, knjiga, ki je danes na seznamu bralne značke za odrasle, knjiga, ki je kljub dvema ponatisoma razprodana, knjiga, ki je od nedavnega v e-obliki na voljo na Biblosu, v e-knjižnici in e-knjigarni.
Bere se kot dnevnik, bere se v čisti in neposredni ljubljanščini. Začne se z ugotovitvijo, da bi »jaz lahko dobila medaljo za prvo mesto baksusa vseh baksusov«, nadaljuje pa: »Za začetek je mati v soboto pičila v Brazilijo, čist tko, za tri mesece. Super, sam kaj pa jaz? Moje položnice, jebene modre kuverte? Dost si stara, znajdi se. Aha. Lepo. Za lep finish sobote mi je še tip prijavil, da me ma dost, da ga stanem preveč, naj si že enkrat najdem job. Aha. Res lepo. In je odšel. Fuck. Kam vsi odhajate?? In se danes zbudim in že za dobro jutro bi lahko vedela, da bo danes jeba. Ko sem videla na compu, da mi je v igrici FarmVille zgnila cela farma, bi lahko vedela, da je zgnil predvsem moj life.«
Kdaj si pisatelj?
Šli smo torej v Trubarjevo hišo literature, spoznat Terezo, preverit, ali je res tako zafurana, kot sama pravi, da je. Ogledalo je med poslušanjem pogovora sicer ugotovilo, da to ni prav daleč od resnice, hkrati pa dojelo, da je – naj Tereza to hoče ali ne – vseeno tudi mnogo več. Kljub temu, da je med enournim pogovorom spila štiri velike pločevinke piva, da je vmes jasno in glasno zavzdihnila »zakaj se tuki ne sme kadit, no!« in po končanem pogovoru vse povabila »dol na džojnt«.
Med pogovorom je povedala, kaj si misli o večini tistih, ki se prijavijo na prozne mnogoboje: »To je tak priden folk, taki primerjalni književniki. Začnejo pisat neko zgodbo, kao ful zanimivo, po treh stavkih pa kar nekam odtavajo.« O vstopu v medije: »Prvi me je omenil Borut Mehle, ki je knjigo kupil na Metelkovi. Potem je Izak Košir naredil recenzijo, potem pa kar naenkrat: Miha Šalehar, Stop, Nedelo ... Saj pravim, Slovenija je totalno selo. Ko nekdo nekaj pove, gre to ful hitro naprej. Ko sem Šaleharja vprašala, kje je izvedel zame, je rekel, da me njegova mama bere.«
O pisanju kolumen za Fokuspokus: »Rataš kot en robot, pač pišeš. Marsikdo je mislil, da mi ne bo uspelo vsak teden pravočasno oddat kolumne, ampak evo, vsak ponedeljek je kolumna gor.« O sodelovanju z Markom Crnkovičem: »Našla sva se dva egotripa, itak. Prejšnji teden so me klicali z neke revije, če bi pisala za keš, pa sem jim razložila, da biti moj urednik zgleda tako, da je vse po moje. Stvar rešena. In tako je tudi pri Crnkoviču. Se je pač prilagodil in nima sploh kaj za popravljat. Tiste vejice okej, naj ti bo, ampak naj mi niti enega 'kle' ne spremeni v 'tukaj'.«
O spletnih komentarjih: »Devetdeset procentov ljudi je debilov. Razmišljajo tako, kot so naučeni, potem pa, ko napišem, da ne bom mama, in podam vse pametne razloge, zakaj sem se tako odločila, je vse narobe. Slovenčki so kmetiči, to je treba vzeti v zakup.« In prav na koncu tudi o tem, da si na facebooku, njenem glavnem promocijskem orožju, ne upa napisati, da je blogerka, pisateljica in kolumnistka. »Imam nek strah, kao nimam šole, še knjigo sem izdala v samozaložbi. Kdaj napišeš, da si pisatelj? Ko imaš izdano knjigo? Ko si za bralno značko? Kdaj lahko samega sebe okličeš za pisatelja?«
