Trač revije se prodajajo na trgu, po “desne” se hodi v cerkev

Ljubljana – »Jaz sem mucek, samo zafrkavat se pa ne pustim,« je ena prvih stvari, ki mi jih zaupa Miha Nečemar, ulični prodajalec, ki po središču mesta s časopisi pod roko kolovrati že petnajst, »ampak najbrž že dvajset« let. Skoraj ga ni Ljubljančana, ki ga ne pozna, zato se ga je spodobilo malce pobarati o njegovem življenju in Ljubljani nasploh.

Miha je en tak poseben lik. Ljudje ga ljubijo ali sovražijo, zdi se, da srednje poti skorajda ni. Če se čez mesto sprehodite dopoldne, je velika verjetnost, da ga boste vsaj videli, če ne celo poklepetali z njim.

Je namreč zelo klepetav, rad se ustavi pri mizah, ki jih zasedajo meščani s svojimi napitki, dá kakšen nasvet, kako preprečiti krajo torbice, kako zakleniti kolo, pa tudi o čisto vsakdanjih stvareh. Legenda ljubljanskih ulic, vsekakor.

»Glej, ti ne znam povedat«

Miha govori hitro. In veliko. Ko o čem razlaga, velikokrat uporabi »glej, ti ne znam povedat«. Misli mu letijo po glavi kot nore in zdi se, da ima odgovor na vse. No, razen če si kakšne stvari ne zna razložiti, potem skomigne z rameni in spet reče: »Glej, ti ne znam povedat.« Takrat pač ostanemo pri tem.

Ko sediva v njemu ljubi Čajni hiši v stari Ljubljani in klepetava ob kozarcu ledenega čaja (»s sokom ga vzemi, ti rečem, ful je dobro«), se njegova roka nemalokrat dvigne v pozdrav mimoidočim. »Miha, živjo,« se zasliši s kolesa izza mojega hrbta, on pa: »Pazi, kako se voziš, glej, čelado si dej gor!«

Medtem ko fotografu naroča, naj ga slika kar med pogovorom in da se že ne bo nastavljal, saj da je »tole dovolj, tisto bi bil čisto drug špas,« ga pobaram, ali ima rad svojo službo.

»A veš, kako je, tukaj sem lahko jaz. Pogruntal sem, da to, kar delam, najraje delam sam, ker se nase lahko najbolj zanesem,« razmišlja. Ne spomni se niti, kdaj natančno se je lotil ulične prodaje časopisov, »mislim, da pred kakšnimi petnajstimi leti, ampak najbrž jih je kar dvajset«, računa naglas.

Ne šteješ let, me zanima. »Ne, a veš, dejansko je to to. Če ni prav kakšno zoprno vreme, je super, ampak v vsakem primeru kmalu posije sonce in takoj pomislim ...« – se široko nasmehne – »prid, gremo kaj narest!«

Ko našteva časopise, ki jih prodaja, se zdi, da je večina tistih, ki jih v časih dandanašnje razdvojenosti imenujemo »levi«. »Saj so me že zafrkavali, če Družino tudi prodajam, pa tisto Ognjišče,« razlaga smrtno resno, »pa vsakemu razložim, stari, ne, ker tisti, ki jo kupuje, jo ima v glavnem v cerkvi naročeno.« Potem pove tja čez moj hrbet: »Gospa, ne sekirajte se, kar hod'te,« ko mimoidoča stoji in čaka, da bo fotograf opravil svoje delo. In nadaljuje: »Teh stvari ni problem prodajati, problem je, da imajo ljudje, ki jih berejo, že utečene poti, kako do njih.«

Pa ženske tračarske revije? »Tisto je pa spet drug špil, to pa v glavnem laufa tamle na trgu, pa se tudi režimo.«

»Ne klepetam kar z vsakim«

Že vse življenje živi na Prulah, končal pa je dve srednji šoli – gimnazijo in ekonomsko. Če bi imel možnosti potovati, bi šel na Nizozemsko. Zakaj? »Ti ne znam povedat,« spet skomigne, »ampak veš, kaj bi se znalo zgodit? Da bi tam ostal!« Kot pove, je bil enkrat tam na nekem seminarju in se je »čisto zatreskal«. Velika Britanija mu ni všeč zaradi podnebja, »vsa tista voda«. So pa britanski turisti carji, se nasmehne, »samo ti povem, da imam občutek, da pridejo k nam z enim samim namenom, da ga žurajo. Tukaj ga pijejo kot norci in se jim tok narežiš!« Turisti v Ljubljani ga ne motijo, pravi, »razen Italijanov, ker so glasni«. »Ti ne znam povedat, vsak stoji na svoji strani in se dere.«

In zakaj ne bi, poleg časopisov, prodajal tudi spominkov za vse te trume turistov, ki derejo k nam? Pojasni, da bi mu jih bilo težko prenašati naokrog, da je fizično nemogoče: »Dvesto razglednic naj pospravim kam?« Potem se zareži, nakaže, kot bi si odprl jakno, in vpraša: »Razen če to potem takole prodajam, a veš, ks, ks,« tleskne z usti. No, kaj pa broške, na primer? »Ja, ja, pa kaj še, zlato uro z vodometom?« me utiša. In stacionarna stojnica? Preveč težav in birokracije, odmahne z roko.

Okej, kaj pa bi v Ljubljani uredil? Prvo, kar mu pride na misel, je tramvaj. »Že sto let ga obljubljajo, ampak ti povem, da če jo z Viča potegneš do Črnuč pa čez vse te glavne povezave, da bi bilo dobro. Avtobusi so počasni, jaz ne morem pomagat, to nikamor ne gre.«

Njegov delavnik je sicer prilagodljiv. Začne okoli devetih, »ob ene enih sem doma, potem pa kakor je«. Še o meščanih me zanima. Jih je že razdelil po karakternih skupinah, ali ve, kdo bo časopis kupil in kdo ne? »Ne, ker sem pogruntal, da to ni moj problem. Če kupijo, je v redu, če ne kupijo, pač ne kupijo. O tem sploh ne razmišljam.«

Za konec se dotakneva še njegovega klepeta z vsakim. »Ne, z vsakim pa ne klepetam,« je odločen. Kako pa potem izbere tiste, ki jih bo še dodatno ogovoril? »Ni pravila, ti ne znam povedat ...«