»Treba je razviti protideložacijsko dejavnost«

Ljubljana – O tem, koliko je stanovanjsko izključenih v Ljubljani, med drugim priča čakalna doba za bivalne enote. Ta je za samske celo štiri leta, opozarja Bojan Dekleva, psiholog z ljubljanske pedagoške fakultete in sodelavec društva Kralji ulice. Se pa zgodi, da nastanjeni v njih pozneje doživijo deložacijo, ker niso plačali položnic.

»To je na neki način velik neuspeh. Zato ker je reven, se ga naseli v bivalno enoto, potem pa se ga prav zaradi finančnih težav od tam deložira,« razmišlja Dekleva. Tudi zaradi takšnih izkušenj je projekt Pot do trajne in varne nastanitve za stanovanjsko izključene, pred letom in pol razvit s sredstvi programa slovensko-švicarskega sodelovanja Švicarski prispevek, pomemben, doda.

Stanovanjski sklad ljubljanske občine je društvu Kralji ulice dal v najem bivalne enote pod ugodnimi finančnimi pogoji, to pa je najemnikom zagotovilo nastanitveno podporo. Tako so nastanili enajst brezdomnih ljudi, med njimi tri družine, ki jih v društvu pred projektom sicer niso naseljevali v podprta stanovanja. »Pri tem projektu smo se tudi dogovorili s skladom, da se v primeru, ko se pri kakšnem najemniku bivalne enote, tudi če je bil tja vseljen mimo projekta, pojavijo večje težave ali mu grozi prisilna izselitev, lahko vključimo s podporo. Na ta način smo pomagali 21 ljudem,« pojasni Dekleva.

Švicarski partner, nevladna organizacija Domicil od avgusta projekta ne financira več. Kaj to pomeni za delo društva Kralji ulice?

Na MOL in državo, ki sta glavna financerja društva, smo se obrnili z vprašanjem, ali bi lahko svoje nastanitvene zmogljivosti povečali, a smo od obojih dobili odgovor, da ni pravi čas, da je kriza. Občinska sredstva bodo sicer v letu 2013 za nekaj odstotkov višja, s sredstvi od države za program nastanitvene podpore pa bomo na istem kot prejšnja leta. Teh enajst ljudi, ki smo jih nastanili v okviru švicarskega projekta, ne moremo kar postaviti na cesto, ker ni več denarja. To bi bilo v nasprotju z vsem, kar delamo. Ostali bodo v stanovanjih, bomo pa za toliko morali zmanjšati druge kapacitete.

Kaj boste torej naredili?

Naš osnovni program, v katerega se brezdomna oseba najprej vključi, traja leto in pol. V tem času nastanitvene podpore naj bi si posameznik izboljšal položaj, uredil dokumente, si morda našel kak vir prihodkov in se osamosvojil. Ko odide, lahko nastanimo koga drugega. Ker pa naših skupnih kapacitet ne bomo mogli povečati, hkrati pa smo v okviru projekta že nastanili nove stanovalce, se bo v podporo lahko vključilo toliko manj drugih. Nov program pravzaprav ni prinesel novih zmogljivosti, ki bi ostale tudi po projektu.

Bi morali o tem bolje premisliti že pred začetkom projekta?

Saj smo, a sta razmišljanje in načrtovanje odvisna od možnosti pridobitve sredstev. Financerjem smo sporočili, kakšne so potrebe, in to počnemo vseskozi. Tudi njim je jasno, da so zmogljivosti, ki jih imamo, zelo majhne v primerjavi s številom brezdomnih ljudi. Iz Evropske unije je Slovenija tudi že dobila opozorilo, da je ta razkorak pri nas velik in da ga je treba zmanjšati. Ministrstvo je sicer v resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva v prihodnjih sedmih letih predvidelo povečanje nastanitvene podpore za skoraj 150 postelj, kar je glede na sedanje zmogljivosti resda veliko, glede na obseg brezdomstva v državi pa premalo. Vendar ne vemo, ali se bo to uresničilo. Nobenega jamstva ni, da se bodo kapacitete res povečale. Hkrati je situacija taka, da če bi ministrstvo hotelo dati več denarja za okrepitev nastanitvene podpore za brezdomce, bi ga moralo vzeti drugemu področju socialnega varstva, kjer pa so potrebe prav tako velike.

Kako si te trende razlagate?

Skrbi me zlasti naraščanje brezdomstva in druge socialne problematike. Nominalno gledano je sicer finančna situacija v sektorju sociale ugodnejša kot na primer v kulturi ali izobraževanju. Drži pa, da nimamo nacionalne politike oziroma jasne dolgoročne vizije dela na področju brezdomstva. Vloga države bi morala biti predvsem v razvoju nacionalne politike za to področje, ki bi postavila jasne cilje, merila, prednostne naloge, določila subjekte in načine spremljanja vsega tega. Zdi se mi, da tu ni bilo storjeno dovolj.

So še kakšne druge možnosti poleg teh finančnih sredstev, s katerimi, kot pravite, ni mogoče pokriti potreb?

Ker na brezdomstvo močno vpliva dostopnost stanovanj, bi bilo zaželeno, da bi bile na trgu na voljo cenejše nastanitve, tako da bi bilo mogoče najeti varno sobo, ki bi stala samo 50 evrov in bi bila človeka dostojna. S tem bi rešili veliko težav. Res je, da naj bi problem slabe dostopnosti stanovanj za ljudi s slabim finančnim stanjem pri nas reševali s tako imenovano subvencionirano najemnino, a do nje ni lahko priti. Treba je izpolnjevati pogoje, urediti dokumente, morda večkrat stopiti na kak urad. Gre sicer za banalne stvari, ki pa velikokrat ne stečejo. Ljudje obupajo in ne naredijo vseh teh korakov. Zato je nastanitvena podpora, ki jo društvo zagotavlja, potrebna.

Kaj pa pravijo zgledi iz tujine?

Dogaja se, da brezdomni najdejo svoj prostor v kakem skvotu, kar pa ni rešitev za mnoge, prav tako ni varna ali trajna rešitev. Ne veš, ali ti bo prostor naslednjo noč zasedel kdo drug, ali bo lastnik poklical policijo ... Takim prostorom rečejo tudi baze, lahko so to vagoni na železniški postaji, na primer.

V tujini so zanimivi posamični primeri akcij, s katerimi aktivisti marsikaj dosežejo. Na Dunaju je recimo aktivistom nekega društva uspelo pridobiti staro, podirajoče se skladišče, spet drugje pridobijo kak grad, kot recimo naš hotel Bellevue, in ga z veliko prostovoljnega dela in majhnimi vlaganji usposobijo, da nastane nekaj med skvotom in legalnim penzionom. Je varno in spremljano. Obstaja nekdo, ki vse to organizira, varuje in ki ljudem daje podporo. Česa takega v Sloveniji še nismo imeli.

Imamo pa razpadajoči Bellevue.

Ki razpada že več kot desetletje in ki je nekoč tudi bil nekakšna baza za brezdomne ljudi, potem pa so jih od tam pregnali. Na meji fantazije je misel, da bi za nastanitev brezdomnih uporabili propadajoče prazne prostore. Za bencinsko postajo za Bežigradom je recimo gradbena baraka, ki je prazna že dve leti, menda ima celo ogrevanje in vodo. Potrebno bi bilo veliko dela in prizadevanj, da bi takšne prostore pridobili in usposobili za bivanje, pa še ne bi bilo zagotovila, da bo vloženo delo potem prineslo rezultat. Naše društvo se do zdaj takšne akcije ni lotilo, hodimo pa po bazah in tam navezujemo stik z uporabniki in jih obveščamo o tem, kaj jim društvo lahko priskrbi.

Annalis Dürr, ki vodi švicarsko neprofitno organizacijo Domicil, je v pogovoru za Delo dejala, da so prazna stanovanja dobra popotnica pri tovrstnih projektih.

Na obisku v Švici smo spoznali, da se tam skorajda ne ukvarjajo z najemanjem stanovanj od individualnih lastnikov, ampak pretežno od stanovanjskih podjetij, ki imajo fond na primer več sto ali tisoč stanovanj. Sodelovanje z velikimi upravniki omogoča racionalizacijo dela in premik od skrbi za osebno občutljivost lastnikov k skrbi za vnaprej dogovorjene splošne standarde najemnega odnosa. V tem smislu je položaj pri nas veliko bolj zapleten, saj takih stanovanjskih podjetij ni. V razmerah, ko imamo veliko praznih stanovanj in ko banke postajajo lastnice velikega stanovanjskega fonda, ki nato ostane neizkoriščen, bi bilo kajpada smiselno razviti podobne modele, torej stanovanja ponuditi v najem in jih začeti uporabljati.

Boste z občinskim skladom na način, ki ste ga razvili med projektom, sodelovali tudi v prihodnje?

Seveda. Tudi zato, ker je sodelovanje z njimi zelo dobro. Sicer pa bi bilo treba razviti protideložacijsko dejavnost, kar bi zahtevalo povezovanje več organizacij. Potrebovali bi službo, na katero bi se človek, ki mu grozi deložacija, lahko obrnil. Treba je vedeti, da nekateri ne obvladajo interneta, drugi se ne znajdejo dobro, eni recimo ne vedo, da lahko zaprosijo za subvencionirano bivanje, spet tretji nimajo urejenih dokumentov. Centri za socialno delo in zdravstvene ustanove ne delujejo tako, da bi tamkajšnji delavci stopili na uporabnikovo stran kot njegovi zagovorniki, ampak tako, da delavci naredijo, kar morajo narediti, ne iščejo pa vseh možnosti, kako uporabiti sistem in pomagati človeku.