Tudi na Dunaju tarnamo, ampak na visoki ravni

Dunajski mestni svetnik Ernst Woller: Na Dunaju so kulturni dogodki bolje obiskani kot nogometne tekme. 

Objavljeno
28. november 2014 18.58
iza-Woller
Tina Lešničar, Ljubljana
Tina Lešničar, Ljubljana
Ljubljana – Ernst Woller, poslanec dunajskega deželnega zbora in mestni svetnik, pristojen tudi za kulturo, je prejšnji teden Ljubljano obiskal na tradicionalni Dunajski večer. Zadnjič je bil pri nas pred osmimi leti, ob ponovnem kratkem obisku pa razen občutno povečanega območja za pešce in živahnih lokalov večjih sprememb ni opazil. S poslancem iz mesta, po katerem se Ljubljana rada zgleduje, smo se pogovarjali o sodelovanju med prestolnicama in mestni kulturni politiki.

Kako bi ocenili sodelovanje med Ljubljano in Dunajem?

Veliko je primerov dobre prakse, ki se prenašajo med mestoma. Posebej na ravni mestnih uprav, na primer v kriznem menedžmentu, organizaciji mestne uprave, na okoljskem področju ... Res pa je, da bi lahko bolje sodelovali tudi v kulturi.

Imate v mislih kaj določenega?

Veliko možnosti ponuja že samo dejstvo, da imamo skupno zgodovino, nekatere skupne umetnike, arhitekte, ki so ustvarjali tako na Dunaju kot v Ljubljani. Predvsem sta to Jože Plečnik in Maks Fabiani. Morda bi se morali s temi vsebinami bolj dosledno ukvarjati in s sodelovanjem to dejstvo še bolj poudariti. Trenutno se dogovarjamo, da bi prihodnje leto na Dunaj pripeljali razstavo Maksa Fabianija. Z veseljem se bom osebno zavzel, da se projekt uresniči.

Medtem ko nad slovenskimi javnimi kulturnimi zavodi visi grožnja intervencijskega zakona, ki bi posameznim ustanovam omejil javno financiranje, pomen kulture in umetnosti v Avstriji razumete drugače. Koliko javnih zavodov na Dunaju finančno podpira mestna občina?

Na Dunaju goreče zagovarjamo, da se mora vsa kultura nacionalnega pomena financirati iz zveznega, državnega ali občinskega proračuna. Težko govorim o odstotkih. Toda primerov, ki se financirajo iz zasebnih sredstev, res ni veliko. Seveda imajo zavodi prihodke od prodanih vstopnic, podpirajo jih različni sponzorji, društva in posamezniki, in to s precej zajetnimi vsotami.

Kolikšen delež občinskega proračuna namenja Dunaj za kulturo?

Prihodnje leto bo občina za kulturo namenila 246,8 milijona evrov, sedem milijonov več kot letos. V skupnem mestnem proračunu je to 1,93 odstotka. (Proračun ljubljanske mestne občine je lani znašal 252,1 milijona evrov, od tega je bilo dobrih 10 odstotkov namenjeno oddelku za kulturo; op. p.) Velja poudariti, da zvezna republika Avstrija financira vse državne ustanove na Dunaju. In to v stotih odstotkih. To so štiri velika gledališča in devet muzejev. Država za delovanje teh institucij zagotovi dodatnih 450 milijonov evrov. Proračun za kulturo na Dunaju torej skupno znaša okoli 700 milijonov evrov. Seveda pa kulturne institucije menijo, da dobijo premalo denarja. In nekatere imajo morda celo prav. Tudi na Dunaju torej tarnamo, le da na visoki ravni.

Kako občina sodeluje s sicer zasebno turistično agencijo Wien Tourismus, ki trženje kulturnih dogodkov načrtuje več let vnaprej?

Sredstva, s katerimi razpolaga Wien Tourismus, prihajajo iz občinskega kulturnega proračuna, iz tistih 246,8 milijona evrov. Turizem je torej del kulture. Vodja Wien Tourismusa je hkrati tudi podžupanja, pristojna za finančne zadeve, zato je tesna povezava med turizmom in kulturo zagotovljena. Splošni turistični načrt je postavljen do leta 2020. Na Dunaju se vse začne z novoletnim koncertom 1. januarja in konča zadnji dan v letu s silvestrsko potjo po mestnem jedru. Skozi vse leto pa se vrstijo dogodki, povezani z osrednjo temo, ki jo vsako leto na novo določimo. Pred dvema letoma je bil to slikar Klimt, prihodnje leto bo posvečeno 150. obletnici Ringstrasse, bulvarja, ki ga je dal zgraditi Franc Jožef.

Tesna povezanost turizma in kulture se kaže tudi v oglaševanju Dunaja. Na prvem mestu so kulturne vsebine. Ekipa Wien Tourismusa na podlagi analiz in raziskav vsako leto usmeri oglaševalske akcije v deset držav, od koder na Dunaj pride največ turistov. Zadnja leta so Ruse na primer zamenjali Poljaki. In oglaševanje temu priredimo. Pristop je zelo kreativen in vključuje povezovanje Dunaja z različnimi evropskimi mesti. Tako se denimo v Londonu ali na podzemni železnici v Parizu odvije performans dunajskih plesalcev, na plaži v Barceloni stojijo ležalniki, ob katerih glasbeni predvajalniki vrtijo glasbo dunajskih skladateljev, ali pa umetnik na Dunaju z laserskim peresom slika sliko, robotske roke v Londonu in Berlinu pa ga posnemajo.

Kakšen pa je učinek sredstev, vloženih v kulturo?

Učinek je zelo velik. Polovica objav v medijih po vsem svetu, v katerih je omenjen Dunaj, je povezanih s kulturo. Če torej namenimo za kulturo slaba dva odstotka mestnega proračuna, dobimo za to polovico objav v medijih. Ankete kažejo, da 72 odstotkov turistov na Dunaj pride zaradi kulturne ponudbe. Gre za mednarodno dojemanje našega mesta, ki je na vsakem koraku povezano s kulturo. Seveda imamo primere dobre prakse tudi pri urejanju prometa v mestu ali pa v stanovanjski politiki.

Kolikšen delež gospodinjskega proračuna Dunajčan v povprečju nameni za kulturo?

Natančnega deleža ne poznam. Zgovoren pa je podatek, da na leto prodamo 20 milijonov vstopnic za kulturne prireditve. Teh ne kupijo turisti, ampak Dunajčani, tako je v 90 odstotkih. To je 40-krat več, kot se proda vstopnic na nogomet. Vsak večer prodamo 70 tisoč sedežev za kulturne dogodke – to sta dva polna nogometna stadiona. Da ne bo pomote, sam sem velik ljubitelj nogometa. A kot je morda v Braziliji, Angliji, Španiji in Nemčiji nogomet množični fenomen, je v Avstriji očitno množični fenomen kultura.

Se je petkratna zaporedna uvrstitev na prvo mesto Mercerjeve lestvice prestolnic z najvišjo kvaliteto življenja na svetu obrestovala?

Ta naziv nam seveda laska, vendar uvrstitev ni samoumevna. Zadnja leta opažamo rast turističnega obiska, ki se vsako leto izboljša za pet do sedem odstotkov. To pa seveda ne pomeni, da lahko zaspimo na lovorikah. Še vedno smo aktivni in načrtujemo kreativne kampanje. Eden od dogodkov, na katerega se posebej pripravljamo, je gotovo Evrovizija. Poseben tim v turistični agenciji pa načrtuje kongresno dejavnost – za vsaj pet let vnaprej.

Zdi se, da si pri nas nikakor ne znamo razložiti termina »dostopnost kulture«. Ta ne zaobjema namreč zgolj brezplačnih prireditev, pač pa predvideva dosledno cenovno politiko, ki jo, kot nam je znano, uresničujete na Dunaju. Ta med drugim vključuje možnost nakupa vstopnic po nižjih cenah tik pred začetkom nerazprodane predstave.

No, še vedno je pri nas večina kulturnih prireditev plačljivih. Zavedamo pa se, da je denar, namenjen kulturi – omenjenih 700 milijonov evrov, davkoplačevalski, zato dogodki ne smejo biti namenjeni samo premožnejšemu in bolj izobraženemu sloju oziroma tako imenovanim kulturnim užitkarjem. Zadnja leta še posebej intenzivno izvajamo različne aktivnosti v imenu zagotavljanja splošnega prostega dostopa do kulture. Letos smo na primer ustanovili sklad za umetnost na javnem prostoru, iz katerega 800 tisoč evrov na leto namenjamo projektom sodobne umetnosti, da se predstavi zunaj galerij in muzejev, kjer nagovori tudi ljudi, ki teh institucij nikoli ne obiščejo. Dunajska podzemna železnica je tako postala »najbolj obiskano razstavišče«. Konec julija na Karlsplatzu štiri dni poteka brezplačni festival pop glasbe, zastonj sta tudi dva koncerta klasične glasbe – dunajskih filharmonikov v Schönbrunnu in simfonikov na Heldenplatzu. Dunajski festivalski tedni pa ponujajo brezplačen ogled prenosa koncertov, ki se jih udeleži veliko ljudi, kljub dežju in kljub temu, da bi si lahko ponovitev ogledali doma na televiziji, kot to storim jaz.

Gotovo obstaja kulturno področje, kjer le ni vse tako rožnato. Kako pa je z alternativo?

Številne iniciative menijo, da dobijo premalo denarja, da bi lahko delovale na svojem področju. V nekaterih primerih to drži. Manjša gledališča res ne morejo preživeti z 20 tisoč dodeljenimi evri. Ljudje trpijo, živijo od tistega, kar zvečer s predstavo zaslužijo. Zavedamo se, da zaradi tega nastajajo tudi prekerna delovna razmerja. Toda pri omenjenih iniciativah preprosto ni mogoče zagotoviti dovolj velike kritične mase, da bi se stvari pokrile, zato je financiranje oteženo. Na ravni občine se je treba pač odločiti, kdaj vsoto, ki je na voljo, razdeliti na manj iniciativ in tem dodeliti več. Tako bo vsaj še nekaj časa, dokler se povsem ne izkopljemo iz krize.