Udoben županski stolček neradi zapustijo

Ljubljana – Ob že nekaj letošnjih volilnih nedeljah bo takšna predvidoma tudi prva oktobrska, ko bodo državljani volili župane in predstavnike v mestnih svetih. Čeprav se zdi, da so lokalne volitve letos v ozadju, je mlada raziskovalka na fakulteti za družbene vede Simona Kukovič prepričana, da njihov čas šele prihaja.

Narava lokalnih volitev je drugačna, zato okrog njih ni toliko hrupa kot okoli nacionalnih, hkrati veliko državljanov lokalne volitve vidi kot nekaj nepotrebnega, meni Simona Kukovič, ki na FDV raziskuje lokalno samoupravo. Tudi zaradi šibkega zaupanja v politične stranke jeseni napoveduje nizko volilno udeležbo. »Lokalna raven je državljanom najbližja, zato bi se morali zavedati, da lahko s svojo participacijo veliko bolj vplivajo na tej ravni kot pa na državni,« je sicer prepričana raziskovalka.

Podatki o dosedanji volilni udeležbi na lokalnih volitvah po državi kažejo, da ta izmenično upada in narašča. Na volitvah po reformi sistema lokalne samouprave leta 1994 je bila malo nad 61 odstotki, štiri leta zatem je padla na 58 odstotkov in se v obdobju priprav na pridružitev Evropski uniji leta 2002 ponovno povzpela na 72 odstotkov. Na zadnjih lokalnih volitvah je spet zdrsnila, na 51 odstotkov, s čimer je bila najnižja doslej.

V ljubljanski mestni občini se je zadnjih volitev udeležilo dobrih 44 odstotkov volivcev, medtem ko jih je leta 2006 na volišča prišlo skoraj 59 odstotkov. Najvišja udeležba v Ljubljani v zadnjih dvajsetih letih je bila na volitvah 2002., ko je v drugem krogu proti Viktoriji Potočnik zmagala Danica Simčič. V prvem krogu se je volitev udeležilo skoraj 68 odstotkov volivcev, v drugem pa 65 odstotkov. Vse od takrat je udeležba padala.

»Povprečna udeležba na lokalnih volitvah je okoli 60 odstotkov, kar pomeni, da občani ne sodelujejo celo pri najbolj splošni in razširjeni obliki participacije, kot so lokalne volitve,« ocenjuje Kukovičeva in opozarja, da druge oblike neposrednega sodelovanja, kot so zbor občanov, ljudska iniciativa in referendum, ki jih predvidevajo mestni statuti, uporabljajo še manj. »Pri tem ni problem zgolj na strani ljudi, ampak tudi v mehanizmih, ki so pogosto postavljeni zato, da pač so, in so bolj sami sebi namen.«

Kdaj bodo letošnje lokalne volitve, sicer še ni znano. Zakon določa, da se opravijo najprej dva meseca in najpozneje zadnjo nedeljo pred iztekom štirih let od prejšnjih rednih lokalnih volitev; te so bile 10. oktobra 2010. Končno odločitev sprejme predsednik državnega zbora, kar pomeni, da bo Janko Veber izbral nedeljo med 10. avgustom in 5. oktobrom. Ker mora od objave odloka do samih volitev preteči najmanj 60 in največ 90 dni, bo Veber moral odločitev sporočiti julija ali najpozneje na začetku avgusta.

Za nestrankarske kandidate

Ko je Kukovičeva s še nekaj sodelavci na fakulteti pred časom opravila analizo doslej izvoljenih predstavnikov lokalne oblasti – županov in mestnih svetnikov, je ugotovila, da stabilno raste podpora nestrankarskim kandidatom in listam, podobno je tudi pri volitvah v občinske svete. »Nestrankarski kandidati zmagujejo predvsem zaradi splošnega nezaupanja v politične stranke. Ljudje jih vidijo kot možnost, da ti pa bodo delali nestrankarsko. Res je, da se kdaj pozneje ta nestrankarskost izkaže za neresnico,« pravi Kukovičeva. Po njenem jih bo tudi na tokratnih lokalnih volitvah kandidiralo še več.

Analiza izvolitve županov slovenskih občin je pokazala še eno značilnost predstavniškega vidika lokalne demokracije, in sicer ponovno izvoljivost. Kot pojasnjuje raziskovalka, se je po letu 1998 med 80 in 90 odstotkov županov odločilo ponovno kandidirati, kar po njenem kaže na visoko stopnjo motiviranosti ostati na tej funkciji. Tudi naklonjenost ponovni izvolitvi županov je pri nas precejšnja, saj se volilna uspešnost teh kandidatov z vsakimi županskimi volitvami povečuje; če je bila leta 2006 še 77-odstotna, je bila na zadnjih lokalnih volitvah že dobrih 82 odstotkov.

V 77 slovenskih občinah aktualnemu županu teče že najmanj tretji zaporedni mandat, v 19 imajo istega župana že dvajset let, 31 pa jih ima istega župana vse od ustanovitve občine. V šestih je bil župan po enem ali dveh mandatih premora ponovno izvoljen na to funkcijo. Med vsemi 212 občinami je zgolj ena, v kateri je na vsakih volitvah zmagal drug kandidat, v vseh preostalih pa je vsaj en župan svoj mandat ponovil.

Nedotakljivost županov

»Očitno je večina volivcev z delom županov zadovoljna, saj jim glede na podatke želijo omogočiti vodenje občine tudi v naslednjem mandatu,« nadaljuje Kukovičeva. »Župan je v Sloveniji zelo močna figura, tako formalno kot neformalno. Če pogledate samo pristojnosti, ki so normativno urejene – od imenovanja direktorja občinske uprave do imenovanja podžupanov, je to velika moč. Da ne govorim o tem, kaj se zgodi, ko ima župan v mestnem svetu večino, kot velja v ljubljanski občini, in je pravzaprav nedotakljiv skozi celotno obdobje županovanja.«

Pri tem opozarja, da je del lokalne samouprave, ki se nanaša na imenovanje podžupanov in direktorjev občinskih uprav, pri nas še precej neurejen. »Po zakonu ima občina najmanj enega podžupana; minimum je določen, maksimum pa ne. Zdaj ima lahko župan občine z dva tisoč prebivalci ne vem koliko podžupanov.« Zakaj to področje doslej ni bilo urejeno? »Ker ni bilo interesa. Hkrati je zelo močen lobi sedel v državnem zboru, ko se je sprejemala zakonodaja o lokalni samoupravi. Med poslanci so namreč bili tudi župani in zato ni bilo volje, da bi to zastavili drugače. Na splošno je zelo malo zanimanja za lokalno raven. Ljudje se bolj ukvarjajo z državno, lokalna pa ostaja nekje zadaj. Vsekakor manjka pritisk ljudi,« meni raziskovalka.

Janković persona non grata

V največji slovenski občini teče sedanjemu županu Zoranu Jankoviću drugi zaporedni mandat, medtem ko prej ponovnih izvolitev ni bilo – razen v primeru Vike Potočnik, ki je bila za županjo prvič izvoljena na naknadnih volitvah leta 1997, potem ko je njen predhodnik Dimitrij Rupel predčasno končal mandat, ker je odšel za veleposlanika v ZDA, in zatem leto pozneje še na rednih volitvah. Po letu 1994 sta Potočnikova in Janković tudi edina, ki sta zmagala v prvem krogu, za zmago vseh drugih je bil potreben še drugi.

Janković je odločitev o vnovični županski kandidaturi napovedoval za 9. maj, a si je nato premislil. Zdaj pravi, da je za odločitev še čas. V političnih krogih se sicer pričakuje, da se bo potegoval še za tretji mandat, pri čemer pa docent s centra za politološke raziskave Tomaž Deželan dvomi, da bodo Jankovićevi zvesti volivci tokrat dovolj za ponovno zmago. »Njegove politične kariere na državni ravni je skoraj gotovo konec. Sam pravi, da ne bi bil poslanec, torej ga zanima vlada, a ga kot zmagovalca volitev nihče več ne vidi. Tudi za tako imenovane leve stranke je postal persona non grata, zato mu ostane samo še lokalna raven,« meni Deželan. »Če je levica sposobna pripeljati kandidata za ljubljanskega župana, nad katerim ne bodo visela podobna bremena kot nad Jankovićem, ali če se desnica po zmagi na evropskih volitvah vendarle odloči, da se bo resno podala v lokalno bitko, česar doslej ni počela, potem Janković nima veliko možnosti za zmago.«