Tiskane izdaje
Ljubljana – Prenova 182 let stare zgradbe v parku Tivoli, nekdanjega hotela Tivoli, zaradi alpske zunanjosti imenovanega Švicarija, se približuje koncu. Po dobrem letu so pri kraju tako konservatorska, restavratorska kot gradbena dela. Na svetlo bež prebeljena zunanjost pravilno daje slutiti na popolnoma novo – umetniško podobo v notranjosti, ki se bo javnosti razkrila junija.
Ohranili so prvotno podobo
V hiši potekajo še zadnja rekonstrukcijska dela. Ko bodo pridobili še uporabno dovoljenje, jo bodo opremili s pohištvom, ki ga bo zagotovil na razpisu izbrani izvajalec. Vgradne omare sicer že stojijo, preostanejo le še mize, stoli in postelje ter kopalniška in kuhinjska oprema. A to bo prišlo na vrsto tik pred vselitvijo umetnikov, pojasni Batičeva.
Ker je Švicarija kulturni spomenik lokalnega pomena, so arhitekti in restavratorji namenili veliko pozornost ohranjanju prvotne podobe hiše. »Zaradi ohranjanja prvotnih detajlov in arhitekturne zasnove smo morali ponekod narediti kakšen kompromis, kot je ta, da smo v pritličju raje ohranili originalni tlak, kot da bi vgradili talno ogrevanje,« pravi Jerneja Batič, ko vstopamo skozi glavni vhod, od katerega se na levo razteza prostorna dvorana, v času obratovanja hotela jedilnica in lovska soba, nekaj let kasneje so bili tam prostori civilne zaščite, s prihodom umetnikov pa so prostor pregradili v več manjših ateljejev. Lesen strop in poslikave so tukaj v celoti ohranjeni in obnovljeni. Prostor razmejujeta le dva kamnita stebra, na katerih sloni vsa konstrukcija hiše, ki je v pritličju zidana, v prvem nadstropju kombinirana z lesom, na vrhu pa povsem lesena.
Po prenovi se ta veliki prostor vrača k prvotni namembnosti – jedilnici. Na levi je odrejena kuhinjska »niša«, ki pa ni dovolj velika, da bi prehranila množice gostov. Zato je načrtovana gostinska postrežba okrepčevalniškega tipa (obljubljajo, da brez neuglednega prizvoka, ki se je prijel te vrste gostilniškega obrata). Kdo bo prevzel gostinski del v Švicariji, še ni znano in kandidate bodo prerešetali na razpisu.
Staro in novo
Hiša nima klimatskih naprav, ampak so ohranili stari sistem prezračevanja. V dvorani so ohranjene lesene premične lopute, ki povzročijo prepih. Streha je izolirana, ohranili so okna z dvojnimi stekli vred, ki držijo temperaturo pozimi in poleti. Sicer je ogrevanje urejeno centralno. Toplino bodo ambientu dodali tudi stenski leseni paneli, po vzoru prvotne notranje opreme.
Zadnjo stran hiše ob stopnišču razsvetljuje svetlobni jašek, ki se pne do strehe, ima pa še drugo funkcijo, saj omogoča prostorske umetniške postavitve. Dobrodošla novost v trinadstropni hiši je dvigalo, ki bo olajšalo prenašanje slikarskega materiala v zgornja nadstropja. Na desnem krilu hiše svetlobo v prostor prinaša nova interpolacija – steklena stena, ki odpira pogled na gozd in nov kletni prizidek. Stari prizidek, ki je stal na tem mestu, je bil v slabem stanju, a investitor je želel, da ohranijo površino objekta, zato so od spomeniškega varstva dobili soglasje, da zgradijo novega. Tako je na vogalu alpske koče zrasla moderna stekleno-betonska kocka, v kateri je eden od dveh prostornih in svetlih kiparskih ateljejev. Drugi je tik ob njem, kjer so v istem slogu nadzidali kamnito strukturo, ki se je nekoč uporabljala za ledenico.
Desno od vhoda in »recepcije« oziroma nekakšne infotočke so bivalni in delovni prostori za tuje rezidenčne umetnike. Tu je včasih stala nadomestna kuhinja, ki so jo v hotelu Tivoli morali naknadno urediti, ker je obisk presegel pričakovanja (o čemer pričajo stare razglednice, na katerih je pred Švicarijo postavljenih okoli sto miz za goste). Na nekdanjo namembnost teh prostorov še spominjajo ohranjene stenske poslikave z zajčki, bučami in naslikanim jedilnim priborom. Stenske poslikave so pri prenovi ohranili predvsem v sobanah, ki bodo tudi javno dostopne.
V prvem nadstropju so urejeni delovni slikarski ateljeji, kjer so za umetnike predvideni skupna kuhinja, stranišče in večji skupni prostor, nekakšna dnevna soba, ki naj bi »nove uporabnike napeljevala k druženju«, upajo snovalci. Vsak atelje v hiši ima tudi lasten dostop do lesenega balkona, s katerega se po poseki okoliških dreves zdaj pogled razprostira na Plečnikovo promenado in Ljubljanski grad. V zgornjem nadstropju so ateljeji bolj intimni, saj ima vsak svojo kopalnico s tušem in straniščem. Na mansardi je še nekaj manjših bivalnih ateljejev, ki so jih »odprli« z dodatnimi strešnimi okni proti severu.
Tudi v pritličju je večji prostor namenjen javnemu programu – delavnicam, predavanjem, izobraževanjem, pogovorom – ki ga bodo, tako načrtujejo na občini, soustvarjali rezidenti. Tam bo javna razstava s predstavitvijo kiparskega ateljeja in zbirko slovenske likovne ustvarjalnosti 20. stoletja. »Umetnike bomo povabili, da bivanje v Švicariji nadgradijo s takimi dogodki, ki prispevajo k skupnemu programu umetniškega prostora,« dodaja Uroš Grilc, nekdanji minister za kulturo, zdaj vodja urada za mladino na MOL. »To ni tipična hiša umetnikov, kjer bi posamezniki dobili dosmrtno stanovanjsko pravico. Koncept Švicarije je drugačen. Čeprav je atelje v osnovi zaseben prostor, si želimo vpeljati novo prakso, na primer dneve odprtih vrat ateljejev, ko bodo delovni proces in umetnine na ogled drugim obiskovalcem.«
Zunaj so zato obnovili tudi leseno lopo, ki bo uporabna kot zunanji oder za manjše glasbene prireditve. Nova Švicarija naj bi poleg umetnikom namenjenih prostorov tako postala odprto in do obiskovalcev prijazno mesto kulturniškega druženja.
***
Pogovor z Dragico Čadež Lapajne
Kiparka Dragica Čadež Lapajne je imela atelje v Švicariji od konca šestdesetih do izselitve leta 2014. Z njo smo obujali spomine na ustvarjalne čase.
Kako se spominjate svojih dni v Švicariji, ki ji pravite kar tempelj slovenskega kiparstva?
V Švicariji so se izmenjale generacije umetnikov. Oplajali smo se drug od drugega, čeprav smo si pustili svoj mir in intimo. Nismo se obiskovali in družili po ateljejih. Srečevali smo se zunaj, v parku. Prvi umetnik, ki je tam najel prostore, je bil kipar Ivan Zajc, avtor spomenika Francetu Prešernu. Tega je sicer izdelal na Dunaju, ne v Švicariji, zato pa so v njej nastali številni drugi kipi, ki stojijo po Ljubljani. Nekaj časa so tam bivali Karel Putrih, avtor figur na portalu skupščine, Zdenko Kalin, ki je naredil fantička s piščalko, simbol RTV, pa avtor morda največ javnih spomenikov pri nas Stojan Batič – njegova baletna plesalca stojita malo nižje v parku Tivoli. Alojzij Kogovšek je v Švicariji ustvaril kip rudarja, ki stoji na šišenski strani Tivolija, Drago Tršar pa je med drugim v Švicariji zasnoval spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju na Trgu revolucije. Tu so bili še Lujo Vodopivec, katerega spomenik protestantskim piscem stoji v Parku slovenske reformacije, Mik Simčič, ki je naredil Ugrabitev Evrope, ki stoji pred kristalno palačo v BTC, ter Jakov Brdar, avtor kipov na Mesarskem mostu, sama pa sem v Švicariji ustvarila med drugim Spomenik pogumnim ženskam, ki stoji na Pogačarjevem trgu. Poleg kiparjev so tam ustvarjali tudi številni slikarji.
A zaradi odmaknjenosti je bila Švicarija posebej priljubljena prav pri kiparjih, saj ste tu imeli mir za ustvarjanje, ki je zaradi obdelave materiala včasih tudi glasno, kajne?
Res je. Hlode so mi vozili v Švicarijo s tovornjaki, jih stresli pred hišo, nato sem jih že zunaj obdelala z motornimi žagami. Kakšen detajl pa tudi notri. Hiša je stala v parku, kjer nikogar nismo motili. Delali smo lahko do onemoglosti. Sama na primer nikoli nisem bila svobodna umetnica, vedno sem imela službo, zato sem ustvarjala v prostem času, ob popoldnevih in zvečer, konec tedna in med prazniki. No, včasih se je nad hrupom res pritožil kak sosed, ko je ravno gledal nogomet.
Umetnikom, ki ste imeli tam ateljeje, je mesto zagotovilo nadomestne na Gornjem trgu. Je to primerna lokacija za vaše delo?
Hlodov mi tja ravno ne more dostaviti tovornjak, kaj šele da bi jih obdelovala sredi pločnika v Stari Ljubljani. S časom sem se morala prilagoditi okoliščinam. Začela sem obdelovati glino, keramiko, ta predmet tudi poučujem na ALUO. To pa zahteva spremembe, ne samo pri izbiri materiala, tudi v načinu mišljenja. Prej je bilo odvzemanje, zdaj je dodajanje.
Včasih je veljalo, da so prostori, ki niso primerni za bivanje, pisarne, skladišče, za umetnike dobri?
Ne vem, kaj si ljudje predstavljajo pod komoditeto, ampak atelje ni pisarna z belimi stenami in parketom – to je delavnica. V njem se žaga, brusi, premazuje, vrta, kleše. Barve, voda, olje brizgajo na vse strani. Ko s polmetrskim svedrom z bormašino vrtam v hlod, ne bom pazila, da slučajno ne poškodujem parketa. Pomembno je, da je prostor čim bolj dostopen, da ni stopnic in da nikogar ne motim. Kletni prostori so ravno pravšnji. V njih ne zmrzuje, kar je ugodno za akrilne barve, poleti pa ni prevroče. V Švicariji nikoli nisem pogrešala centralnega ogrevanja. Žaganja in kosov lesa sem imela vedno dovolj, gašperček je bil takoj topel.
Pogrešate Švicarijo?
Odkar sem se izselila, ne stopim več v tisti del Tivolija. Do MGLC še grem, naprej pa ne. Najbolj mi je žal mačk, za katere smo vsi skrbeli in so ostale prepuščene same sebi. Ko si v nekem prostoru toliko časa, ga oblikuješ po svoje. Vsak kupček opilkov, madeži na tleh, plasti barve, raztreseno orodje ali napol obdelani kosi materiala imajo svojo zgodbo, svojo logiko, namen. To so sloji časa. Atelje vsakega umetnika odraža njegovo dušo.
