Tiskane izdaje
Ljubljana – Grafiti pod trnovskim mostom in kup uničenih smetnjakov javnega podjetja, tja postavljenih posebej za ta namen. To je bil del kulise na nedavni tiskovni konferenci, ko so župan in podporniki predstavili, kot ji pravijo, družbeno odgovorno akcijo Stop vandalizmu.
Sporočilo so zapakirali tudi v promocijski videoprispevek, ki ga je mogoče najti na občinski spletni strani. »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš,« zdaj z občine sporočajo tudi na velikih oglasnih panojih po mestu. Pod sporočilom tistega na Vodnikovi cesti je tudi poziv občanom, naj prek občinske spletne aplikacije Pobude meščanov prijavljajo vandalizem. Med ambasadorji akcije, s katero nameravajo »zmanjšati vandalizem na najmanjšo možno točko«, sta med drugim glasbenika Trkaj in Magnifico. Župan Zoran Janković pa si želi, da bi se med ambasadorje vključilo vseh 286.000 Ljubljančanov. Ker če bomo vsi v tej akciji, pravi Janković, vandalizma ne bo več.
Robert Pešut - Magnifico na vprašanje, zakaj se je pridružil akciji in postal ambasador proti vandalizmu, odgovarja, da iz več razlogov. Predvsem zato, ker so akcijo pripravili »ljudje, ki jih pozna in jim zaupa glede njihovih namenov«, hkrati pa je, kot pravi, vanjo vključena občina kot institucija. »Pomembno je, da se takšne akcije loti institucija, ne pa, kot je običajno, neke privatne iniciative, ki nimajo toliko moči in razsežnosti,« odgovarja glasbenik. Akcija se mu hkrati zdi »primerna, ker ni nasilna ali fašistična v smislu, da dajmo vse tiste, ki izvajajo vandalizem, preganjati ali zapreti«, in po njegovem »vpliva na razmišljanje«.
MOL: Grafiti zmanjšujejo občutek varnosti
Na občini vandalizem razumejo podobno, kot je termin razložen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: kot uničenje nečesa lepega, koristnega brez pravega razloga. Prepričani so tudi, da »povzroča ogromne in nepotrebne stroške mestu, negativno deluje na njegove prebivalce in obiskovalce, zmanjšuje njihov občutek varnosti in zadovoljstva z življenjem v mestu«. Zavarovalnice naj bi od leta 2007 v glavnem mestu tako »zabeležile in prepoznale« 1086 vandalskih dejanj, v osmih letih pa naj bi občina za odpravo škode namenila slabih 600.000 evrov. »Najpogostejša tarča vandalizma so objekti in pripadajoča oprema, sledi oprema javnih prostorov, na tretjem mestu so popisane fasade in grafiti; ti so najbolj opazni, vzbujajo občutek neurejenosti javnih površin in zmanjšujejo občutek varnosti.«
Od začetka akcije so prejeli pet prijav od občanov, tri med njimi so se navezovale na grafite. »Cilj je, da v 48 urah odpravimo škodo, ki jo povzroči vandalizem, da pa bi to lahko storili, je treba zanjo vedeti,« še sporočajo z občine. »Občani naj prijavljajo škodo, z vandali pa se ukvarjajo organi pregona, ki so pristojni za izvajanje zakona o javnem redu in miru.«
Da namerava občina z akcijo »vpoklicati lokalno skupnost v vlogo zaskrbljenih občanov, s katero jim nalaga samonadzor in sili k ovajanju vandalizma«, pa so pred dnevi na spletnem portalu Komunal.org opozorile, kot so se poimenovale, ambasadorke vandalizma. »Za vandalizem so označeni naši grafiti, odtisi upora na zidovih naših ulic,« so zapisale aktivistke. »Lepo mesto za koga? Za turiste, kapitalske naložbe in panoramske fotografije? Ne je*** 'javnega' prostora, v katerem so dobrodošli plačljivi reklamni panoji, komercialne vsebine in turisti, ne pa migranti in vse bolj obubožano prebivalstvo.«
Neoliberalni urbanizem
Kulturni antropolog Sandi Abram in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti pri tem opozori na ideologijo potrošniške dopadljivosti, vpeto v neoliberalni urbanizem, po kateri čistost, urejenost in zdravost delajo mesto atraktivno za kapital.
»Takšna turistifikacija mesta postopoma ne izrinja samo revnejšega sloja prebivalstva iz središča, ampak vztrajno kriminalizira in zatira vse, kar uhaja čisti potrošniški logiki. Dovoljeni so, denimo, kričeči večmetrski oglasni panoji, preganjajo se grafiti. Izpostavljajo se prevrnjeni smetnjaki kot individualno sproščanje frustracij, nikjer pa ne zasledimo govora o strukturnem nasilju ali sistemski diskriminaciji. S prstom se kaže na brezdomce, ne prevprašuje pa se o hišah brez ljudi. Družbeni problemi se tako transformirajo v kriminalne, razredni boj v javnem prostoru pa se skuša nevtralizirati.«
Občinska kampanja je zato po njegovem »klasičen neoliberalni manever«, s katerim MOL obuja pozna 70. leta, ko so v New Yorku uvedli politiko ničelne tolerance in skovali teorijo razbitih oken. Vzdrževanje reda in čistoče naj bi tako prineslo manj vandalizma in zmanjšalo kriminal v mestu. V resnici pa, kot nadaljuje Abram, je tudi ta kampanja »odkrito vulgarna in razkriva, kar prinaša priljubljeni rek o najlepšem mestu na svetu – mesto, ki bo napravljeno po meri kapitala, ne ljudi«.
Sterilizacija javnega prostora odvzema možnost političnosti in želi popolnoma izbrisati družbene in politične antagonizme, ki se po njegovem manifestirajo prav v javnem prostoru. »Zato moramo prisluhniti vsem bojem za prostor, ker vzpostavljajo to, kar je francoski filozof Henri Lefebvre imenoval pravica do mesta – javni prostor pač ni vnaprej dan, ampak se nenehno vzpostavlja in izbojuje,« razmišlja antropolog. Po njegovem je prav s tega vidika treba razumeti občinske aktivnosti proti vandalizmu in celoten diskurz kampanje. »Označevalec vandalizem že vnaprej predpostavlja lastno nasprotje, torej, da obstaja civilizirano, kultivirano, poslušno, omikano – tak okus pa je določen in vzdrževan. Med drugim se vzdržuje z nadzorom nad urbanim prostorom, s čimer se hkrati legitimira represija; kamere ne veljajo več za vdor v osebno življenje, temveč postanejo nemoteči vzdrževalci reda.«
