Vas kaj moti v mestu? S sosedom je marsikaj laže urediti

Vprašalnik Ljubljanapolisa: S krajinsko arhitektko o učinkih tesneje povezane soseske, sestankih na prostem in medvedih.

Objavljeno
13. maj 2013 17.55
Nataša Bučar Draksler
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Kako dobro poznate svoje sosede? Kako natančno poznate svojo sosesko? Nikdar dovolj. Torej pot pod noge. Lahko se kdaj pridružite tudi krajinski arhitektki Nataši Bučar Draksler na Urbanem sprehodu. In ne pozabite povabiti sosedov, skupaj se je zabavno potikati, spotoma pa se lahko še ob kaj obregnete.

Župan je vrhovni upravitelj mesta, meščani ga zgolj uporabljamo, kot vemo in znamo. Ali je razmerje bolj zapleteno?

Mesto je predvsem preplet življenjskih zgodb ljudi, ki so se tu rodili ali se sem preselili, ki delujejo v občini ali obdelujejo vrtove. Območje naselitve se širi, nanj vplivajo vreme, vojne, krize … Mesto diha in nikdar ne obstane.

Od njega torej dobimo, kar vanj vložimo.

Marsikdo bi danes kar debelo pogledal ob spremembah v zadnjih letih. Res se do njega bolj vedemo zgolj kot uporabniki oziroma potrošniki. Hišo si kupimo, včasih smo jo zidali, pri tem pa je pomagala vsa skupnost. Mikroskupnost je lahko živela, ker so pomagali drug drugemu.

Iz desetega nadstropja je svet najbrž videti lepši, težave manjše. Se splača stopiti na realna tla?

Se in poti, ki so z višine zanemarljivo kratke, tudi prehoditi. Niso vse prijetne, nekatere so na soncu ali ob prometnih površinah, druge so hrupne, koridorji so ozki. Ob nesreči, kakršna se je zgodila prejšnji ponedeljek, se vprašaš, kaj pomeni biti pešec, ki upošteva pravila. Je pa res, da je mestni prostor delo človeških rok, zato bi bilo dobro, da bi vzdrževali, kar imamo. Posamezni predeli pa so zelo zelo lepo urejeni. Res cenim, da se je središče mesta razširilo v peš cono, parkirišča so bolj urejena, več dreves je.

Zaradi česa si je prehode za pešce, mestne vrtičke, garažne hiše bolj zanimivo ogledati kot okostje mamuta ali Grad?

Ljudje smo družabna bitja, ulica pa je prostor srečevanja, zakaj je ne bi skupaj razvijali? Zame so bili vedno pomembni lepota, prostornost in možnost druženja. V šolo sem zaradi osupljivih dreves recimo hodila po daljši poti, čez park in mimo bolnice. Vedela sem, kaj cveti, diši in žvrgoli. Drugi so raje prečkali železniško postajo in šli ob cesti. Ni odgovora, zakaj nekoga mamijo vrtovi, druge pa galerije, ljudje smo si različni. Vse okrog nas je prostor raziskovanja.

Zakaj še odrasli ne bi odkrivali zakladov, ali si dovolili malo blata na oblačilih?

Očitno jim paše. Med sprehodom si pripovedujemo zgodbe, ki se jih spomnimo ob posameznih točkah. Vsi jih poslušamo z odprtimi usti. Tako pripovedovalec dobi občutek, da je potreben skupini. In res je.

Srečanje bi še podaljšali, če nas ne bi pregnal dež. Nazadnje smo hodili po soseski ob Ruskem carju, ki je polna priseljencev, mimo stolpnic, po ploščadi, nato čez vas Savlje, k »staroselcem«, nazadnje na polje med sprehajalce s kužki. Gospa, ki se nam je pridružila, se je recimo spominjala, kako je kot mlada mamica z vozičkom spoznavala ta del mesta, vedela je, kje se cesta zoži, kje pločnik ni poglobljen. Sprehajalci so opozorili še na to, da nimamo urejenih prostorov za pse. Ljubljana je zelena, vendar marsikomu zaradi iztrebkov ni prijetno sedeti v visoki travi.

Mislite, da bi morali biti ograjeni? Lahko prebivalci in psi sporazumno uporabljamo travnik, ne da bi se ločevali?

Se da. Psi so bolj sproščeni, če so odvezani. Če bi jim v velikem parku namenili prostor za igro, bi bili vsi zadovoljni. Zagotavljam, da se psi ne bi stepli. Kaj storiti? V soseski bi se lahko organizirali, uredili zelenico in prevzeli odgovornost za to, da se psi in sosedje počutijo dobro, oboji lahko potem uživajo. Ko so sosesko v Savljah projektirali, niso predvideli vseh možnosti uporabe.

Je sploh možno predvidevati za desetletja vnaprej?

Težko, zato so sprehod krasna priložnost, da se preveri, kako gremo s časom naprej, se pravi, kako so se spremenile potrebe. Na Bratovževi ploščadi smo premišljevali o samooskrbi. Pa ne samo zato, ker slišimo, da nas je lahko sram, ker uvozimo kar 70 odstotkov hrane. Pridelava nas pomirja, človek se giblje, ima stik z naravo in nazadnje še žanje, kar je sejal. Ploščad ima nad parkirišči streho s koriti, zemlje je ravno dovolj za vrt. Vendar dolgo ni bilo urejeno lastništvo, zdaj pa je še čas za sanacijo, saj streha pušča in se cedi po avtomobilih, poleg tega si niti stanovalci niso enotni. Marsikdo se boji, da bi psički potacali posajeno. A vendarle, vrtovi bi bili priložnost za skupnost, da se poveže, zadostovalo bi že, da bi posadili maline, pa se jih psi ne bi dotaknili, sadeže pa bi lahko zobali vsi. Samo dogovoriti bi se morali, katero zelenjavo bi posadili in se zavezali, da ne bi postavljali lop.

Sprehod ni videti družbeno angažirana dejavnost, a očitno lahko postane.

Udeleži se ga lahko vsak, ki bi hotel kaj povedati. Poleg tega je lepše sestankovati zunaj, obenem laže pokažeš, kaj ne deluje. Sprehod s sosedi, po zgledu koncepta Jane's walk ali povsem spontano, je lahko sestanek na prostem.

Ni pa nujno, da odkrivamo toplo vodo.

Seveda se zlahka navdušiš nad newyorškim parkom High Line, ki je nastal na odsluženi progi. Vendar hitro padeš na trdna tla, ko poskusiš koncept preslikati. Škoda, da mesto drži roko nad odsluženim Rogom, vseeno pa imamo dober lokalni zgled: gradbišče ob Resljevi je bilo dolgo zanemarjeno, potem je skupina dobila denar iz malhe EU in dovoljenje za eno leto uporabe – nastal je zgleden vrt. Pomembno je, da se v lokalni skupnosti najdejo takšni, ki znajo postaviti koncept, voditi in pridobiti sredstva. Meni v mestu ni uspelo, se pa dobro znajdem na Igu. Ko se lotimo akcije, vidim, da radi delajo za skupnost.

Ker se meščani bolj držijo zase?

Prepoznam potencial in poznam lokalne trende. Tu stanujem 18 let, še z medvedi smo si tako blizu, da se gledamo iz oči v oči. Sicer pa opazim, kdo lahko kaj premakne, prav tako vidim, kaj cenijo.

Se pravi, da se tudi brez županovega blagoslova marsikaj uredi?

Če se pokaže volja in če skupnost ne izločuje. Skupini dobro dene, če je v njej nekdo, ki je izobražen, pozna tudi pravni jezik, zna sestaviti projekt in iti z njim po evropski denar. Brez množice, ki bo projekt izvajala, ni izvedljiv. Marsikoga, ki ima znanje, služba preveč okupira, da bi prispeval k soseski, ostali, ki imajo več prostega časa, morda tudi zato, ker so brezposelni, pa imajo na voljo manj mehanizmov. Poleg tega menim, da bi se različne generacije lahko bolje povezale; vezi so postale ohlapne.

Prenašanje znanja in izkušenj prav tako? Marsičesa, kar so babice naredile z levo roko, vnuki ne znajo in se na novo učijo.

Opisana težava je povezana s tem, da so marsikaj nase prevzele storitvene službe. V socializmu smo sami kopali jamo za kanalizacijo, danes recimo količke na pločniku postavi podjetje, ki ga ne poznam. Včasih se sprašujem, ali so sploh potrebni. Počutili naj bi se bolj varne, vendar podzavestno vemo, da nam postavljajo omejitev. Se ne moremo udeleženci v prometu dogovoriti tako, da bi spoštovali drug drugega? Morda ni smiselno pretiravati z urejanjem.

Kako si lahko v tem smislu zamislite Ljubljano prihodnosti?

Reciva, da smo obtičali v krizi. To pomeni, da bomo več časa preživljali doma, hočeš nočeš se bomo s sosedi pogosteje srečevali.

Sreča v nesreči?

Računam, da nas stanje ne bo vrglo v depresijo, ampak nas bo povezalo. V Savskem naselju prav tako že razmišljajo, kako bi obnovili zanemarjene površine. Nekdo bo sicer vedno vztrajal, naj se nič ne spremeni, nekdo bi vse postavil na glavo, treba pa je slišati vse. Skupnost ne potrebuje komandanta, temveč moderatorja. Toda pozor, ranljive skupine so nagnjene k temu, da jih nekdo vodi, marsikdo pa to lahko izkoristi. Kar dobro vemo.