Vila Samassa je preveč pomembna, da bi jo razprodali

Ljubljana – Namera ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da v vili Samasa pod Ljubljanskim gradom proda poslovne prostore, ki jih zasedajo inženirska in arhitekturna društva, je med najemniki sprožila ogorčenje. Zasebni kupec, ki ima v vili stanovanje, bi namreč po podpisu pogodbe zahteval njihovo izselitev.

Ministrici Maji Makovec Brenčič so poslali protestno pismo, v katerem so navedli več razlogov, zakaj nasprotujejo tej »razprodaji državnega premoženja«. Opozorili so, da v vili kot lastnica dveh etaž in pol od treh skuša prodati 64,8 kvadratnega metra velika prostora v prvem nadstropju, ki po menjalni pogodbi iz leta 1996 pripadajo Slovenski inženirski zvezi (SIZ), v njih pa so sedeži članov zveze – Društva urbanistov in prostorskih planerjev, Društva arhitektov Ljubljana in Zveze društev arhitektov. Spomnili so, da so se pred 22 leti v vilo Samassa morali preseliti iz vile na Erjavčevi 15, ki jo je vlada potrebovala za protokolarne namene. Država je tedaj SIZ s pogodbo obljubila, da bo lahko skupaj s svojimi člani nadaljevala svoje poslanstvo v nadomestnih skupnih prostorih, zdaj pa naj bi se izselili - po neuradnih informacijah v podstrešne in del pritličnih prostorov v tej vili.

Prodaja za drobiž

Zmotilo jih je tudi, da so prostore nameravali prodati Luki Grasselliju le za 87 tisočakov oziroma le za približno 1300 evrov za kvadratni meter za elitno lokacijo v središču mesta. Opozarjajo, da je vila kulturni spomenik in sodi med najboljše slovenske vile 19. stoletja, zato se jim zdi nerazumljivo, da ministrstvo ni vzpostavilo primernega odnosa do vile ter do dejavnosti SIZ. Ker v vseh treh etažah vile prevladujejo poslovni prostori, v delu prvega nadstropja pa je le stanovanje, ki ga je Grasselli odkupil po Jazbinškovem zakonu, najemniki menijo, da bi bilo smiselneje, če bi država odkupila zasebno stanovanje ter celotno vilo uporabljala v javno korist. Ministrico so pozvali, naj ustavi prodajo, prepozna simbolni, kulturni in razvojni pomen objekta ter ga ohrani v javni lasti.

Iz kabineta ministrice Makovec Brenčičeve smo dobili pojasnilo, da o predlogu prodaje poslovnih prostorov, ki ga je pripravil direktorat za investicije, ministrstvo še ni sprejelo odločitve o sklenitvi kupoprodajne pogodbe, so pa začeli postopek za odprodajo. Po njihovem naročilu je cenitev solastniškega deleža julija lani opravil cenilec Jorg Bleiweis Trsteniški, po pogajanjih pa so se dogovorili za ceno 87.000 evrov. Pojasnili so, da postopka niso izvedli po metodi javne dražbe, ker prostora nista funkcionalna celota; v skladu z zakonom namreč lahko prodajajo solastniški delež na nepremičnini, ki je manjši ali enak 50 odstotkom. Pri tem se sklicujejo na zgodovinske podatke, ki navajajo, da je bilo v času, ko je bila vila Samassa še v lasti prvotnih lastnikov, 1. nadstropje namenjeno stanovanjskim potrebam lastnika. Če bi ministrstvo prejelo interes po odkupu celotnega solastniškega deleža, pa bi prodajo izvajalo po metodi javne dražbe ali javnega zbiranja ponudb.

Člani društev so na decembrskem sestanku s predstavniki ministrstva izrazili namero za odkup prostorov, zato so na ministrstvu prekinili postopek sklenitve pogodbe. Vseeno pa na ministrstvu ne razmišljajo o tem, da bi odkupili Grassellijevo stanovanje in tako postali lestnik celotne vile.

Nerealne cenitve

Aleš Prijon, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor in član Društva arhitektov Ljubljana, je dejal, da je problematična že cenitev, saj da je realna vrednost precej višja. Kvadratni meter poslovnega prstora v historičnem objektu v stari Ljubljani se po njegovih podatkih prodaja po 5000 evrov, najcenejši poslovni prostori v Centru pa da so v stolpnici Metalka po 1600 evrov. Stanovanja so po njegovi oceni vsaj dvakrat dražja. To je pomembno, saj Grasseli kupuje prostore zato, da bi jih priključil svojemu stanovanju. Enako problematična se mu zdijo tudi pogajanja o ceni.

Po Prijonovem mnenju ministrstvo tudi ni upravičeno do neposredne prodaje. Prostora sta namreč v zemljiški knjigi in v naravi poslovna prostora in sta funkcionalna celota, saj imata lastni vhod in sanitarije. Poleg tega ima država v vili 75-odstotni solastniški delež, neposredna prodaja pa je možna le, če se prodaja manj kot polovični lastniški delež. Zainteresirani kupec tudi nima predkupne pravice. Način prodaje pa je po njegovem mnenju problematičen predvsem zato, ker bi država izgubila izjemno kvalitetne prostore po zelo nizki ceni.

Poleg tega se Prijonu zdi povsem neutemeljeno, da se omenjena prostora nameni stanovanju, saj sta uradno poslovna prostora. Po mestnem odloku, pravi Prijon, v tem območju ni dovoljena sprememba namembnosti iz poslovnega prostora v stanovanje. Potrdil je, da so se decembra dogovarjali, da bi društva ali strokovne zveze odkupili prostore, a nimajo denarja oziroma članstvo ni soglašalo z nakupom. Poleg tega društva prostore uporabljajo na osnovi zunajsodne poravnave in pogodbe, ki jim zagotavlja brezplačen najem.

Prijon na koncu ugotavlja, da je objekt gradbeno v dobrem stanju oziroma potreben le manjših vzdrževalnih del. Smiselno bi bilo, da bi država odkupila stanovanje v nadstropju in potem celotno vilo namenila javni uporabi. Ni nujno, da le društvom. Če bi društva preselila v primerne prostore, pa bi jo lahko preuredila v protokolarni objekt ali sedež kakšnega državnega organa. Pomembno je le, da ne izgublja najkvalitetnejše arhitekture po nepotrebnem.