Vprašalnik Ljubljanapolisa: Ste se kdaj vprašali, kdo stoji za napisi iz javnih stranišč?

Ljubljana – Leta 1991 so trije najstniki na stranišču nočnega kluba K4 zapisali: »Pesnik, Azra, Jurček za vedno!« Ljubljana leta 2013, trije 35-letniki, tri zgodbe iz sekreta. Azra, ko je sama, joče. Bodoči oče Jurček noče biti gej. Pesnik ne ve, ali bi taval ali ne. Film je bežen pogled v njihova življenja.

Film Zgodbe iz sekreta sta spisala, režirala in na snemalnih prizoriščih poskrbela za »joto, golaž in čevape« Tijana Zinajić in Gregor Andolšek. Za oba je to igrani celovečerni prvenec, kar pa ne pomeni, da jima je režija tuja.

Andolšek je diplomiral iz filmske režije na pariški šoli EICAR, Zinajićeva pa je študij gledališke režije končala na ljubljanskem AGRFT. Medtem ko je on režiral številne videospote in kratke filme, je ona svoj režiserski pečat dala več kot štiridesetim predstavam, pri slovenskih filmih pa je sodelovala kot režiserka množičnih prizorov, vodja kastinga in asistentka režije.

V filmu spremljamo tri zgodbe, ki se med seboj prepletajo. »Gregor je zapise iz stranišč na neki način vzel kot stališče avtorjev teh izjav, mene pa je zanimalo, kdo so ljudje, ki stojijo za temi zapisi, kakšna je njihova zgodba,« najprej razloži Zinajićeva.

Od teh razmišljanj do začetka snemanja in končanja filma je potem minilo kar nekaj časa ...

Gregor: Že pri pisanju sva razmišljala o dejanskih produkcijskih zmožnostih. Nisva hotela čakati na morebitna sredstva iz sklada, dobiti še kakšne zavrnitve. Odločila sva se, da bova film delala tako, da ga bova lahko dejansko končala.

Tijana: Produkcijsko je bil zelo zahteven, pomagalo pa ni niti, da smo delali brez kakršnegakoli proračuna. Sama sva v film vložila 4500 evrov, da smo imeli za hrano na snemanjih. Posneli smo tri zgodbe, vsako posebej, vsaka zgodba je imela svoj pogled, svojega direktorja fotografije, svojega montažerja ...

Gre torej za tri zgodbe, združene v en celovečerec?

Tijana: Tako nekako, ja. Film govori o treh likih, ki so nekoč živeli neko skupno življenje, danes pa se jim življenja na neki točki prekrivajo. Živijo zgodbo izgubljene generacije.

Gregor: Všeč nama je bilo razmišljanje o tem, kako je nekdo živel na začetku devetdesetih in kako živi danes.

Kje pa sta vidva leta 1991 mislila, da bosta leta 2015? Je v filmu tudi kaj vajinega lastnega življenja?

Tijana: Seveda. Znajdeš se med 30. in 40. letom, si odrasel, ustvaril si si družino, življenje, potem pa padeš v neko drugo puberteto in se sprašuješ, ali si sploh tam, kjer si želiš biti.

Pa sta našla odgovore?

Gregor: Že na začetku pisanja sva se odločila, da ne bova obsojala. Želela sva prikazati zgodbe, ki jih poznava, zgodbe najinih prijateljev in okolice, in jih prenesti na filmsko platno. In to kar najbolj iskreno.

Tijana: V filmu ne sodiva, prav tako ne ponujava rešitev.

Film govori o »35-letnikih, ki so nekoliko izgubljeni«. Kakšen pa je danes 35-letnik, ki ni izgubljen?

Tijana: Takih ne poznamo, haha. Kaj pa vem, to je obdobje vnovičnega spraševanja »kje sem zdaj«.

Kdaj potem človek lahko reče, da mu je v življenju uspelo?

Tijana: Tudi v filmu je pogled na to vprašanje. Če pogledaš življenje teh treh likov, bi jim kot zunanji opazovalec lahko tudi zavidal. Jurček je mlad zdravnik, ki pričakuje otroka, je duhovit, dobro se razume z ženo, v resnici pa si priznava, da je gej. Azra je uspešna konceptualna umetnica, ki med ljudi širi pozitivno energijo, ampak ko je sama, joče. Pesnik pa je v svojem bluzenju skozi življenje po svoje svoboden, ni ujet v rutinski vsakdanjik, marsikdo mu lahko zavida tak način življenja.

Vemo torej, kje so ti liki bili leta 1991 in leta 2013. Kje pa bodo leta 2030?

Tijana: Azra bo bežala iz kakšne hiše sredi gozda, iz samote, ki si jo je izbrala.

Gregor: Ja, tam pa je najbrž zdržala natanko dva dni.

Tijana: Najbrž res. Pesnik bo tam, kjer je danes, torej pri mami.

Gregor: Tudi Jurček bo tam, kjer je danes.

Tijana: Ni nujno. Jurček bo najbrž vseeno zaživel na novo.

Film je bil konec avgusta predvajan na filmskem festivalu v Opuzenu, zdaj ga je pod svoje okrilje vzel Kinodvor.

Gregor: Kinodvor je res dobra stvar, ki se nam je zgodila. Pri nas namreč posnameš film, potem pa se sprašuješ, kam z njim. Sploh če je bolj specifičen. Prijaviš ga na Festival slovenskega filma in pristane v netekmovalnem programu v nedeljo zvečer, po sobotnem žuru. Padeš mimo, potem pa te nihče več ne jemlje resno. Dober občutek je, ker so bili tako v Opuzenu kot seveda v Kinodvoru tako pogumni, da so nam dali priložnost.

Kaj pa bi bil za vaju uspeh filma?

Gregor: Da bi zanj izvedeli ljudje, ki bi jim bil všeč in bi ga tudi šli gledat. To je za alternativno kulturo vedno najboljše – da pride do ljudi, ki so je željni.