Vrnite kolesarjem prostor na cesti

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z Jernejem Tiranom o hitenju na cilj, sobivanju s pešci in vozniki ter županu nekolesarju.

Objavljeno
26. marec 2013 08.20
Posodobljeno
26. marec 2013 11.00
Kolesar jernej Tiran.V Ljubljani.22.3.2013
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – »Nič se ne more primerjati s preprostim užitkom kolesarjenja.« Saj je vseeno, če je misel Johnu Kennedyju samo mimogrede ušla, in seveda ne gre vsega, kar trdijo predsedniki, vzeti za suho zlato. Ampak … strinja se tudi Jernej Tiran, sicer geograf, ne predsednik. In ne po naključju kolesar.

Kje med kupi snega na stezi, oblaki izpušnih plinov in v mrazu najdete prostor za užitek na kolesu?

Težko bi rekel, da mi je vožnja po Ljubljani vedno v užitek, mi pa na kolesu vsekakor ni dolgčas. Saj veste, kako je, ko morate biti kos raznovrstnim prometnim okoliščinam. Včasih sem kakor na spretnostnem poligonu. Odseki, kjer lahko na promet mirno pozabiš, so redki.

Je vsak dan dober dan za kolo?

Pravi kolesarski navdušenec bo rekel, da. No, sam se dežju izogibam, saj mi vožnja takrat ne ustreza. Delno zaradi neudobja, delno zaradi varnosti. Zavore težje primejo, vozniki so manj pozorni. Po drugi strani mraz zame ni ovira, da se ne bi zapeljal do cilja.

Si kdaj privoščite malo nepredvidljivosti in greste raje po daljši poti?

Zanimivo, ravno s takšnimi navadami se ukvarjajo raziskovalci urbanističnega inštituta. Kolesarje so opremili z napravami GPS in preverjali, kako se vedejo. Gredo vedno po isti poti ali jih prime, da bi kam zavili? Sam se pogosto zalotim, da bi rad čim hitreje prispel, in takrat malo pozabim na okolico, osredotočim se le na cilj. Kar je včasih škoda.

Če se pa mudi.

V primerjavi z drugimi slovenskimi mesti so v Ljubljani razmere za vožnjo še spodobne. Pot pa je vedno kompromis med najkrajšo razdaljo, infrastrukturo oziroma znanimi ovirami, udobjem in varnostjo.

Do leta 2020 vam bo po pogumnih načrtih občine družbo delalo za dve tretjini več kolesarjev. Ne bo preveč gneče?

Načrt je res širokopotezen. Po mojem je treba kolesarju vrniti prostor, ki ga je nekoč že imel. Ne med pešci, ampak na cesti. Kaj to pomeni? Zmanjšanje dovoljene hitrosti in projektiranje čim več cest tako, da bo na njih možno sobivanje voznikov avtomobilov, kolesarjev in pešcev.

Kar v Ljubljani lahko uspe?

Izkušnjo že imamo v delu mesta, ki je zdaj zaprt za promet, denimo vzdolž Ljubljanice in ob stolnici. Otroci se sicer težko varno igrajo, vendar se mi zdi, da so kolesarji že bolj pozorni na pešce.

Se bomo že še naučili.

Saj prav za to gre. Kar smo se naučili, lahko pozneje uresničimo na cesti. Kolesar mora vedno iskati očesni stik z drugimi udeleženci. Filozofija skupnega prometnega prostora je že uveljavljena na zahodu. Vsi se opazujejo, prilagajajo drug drugemu in uporabljajo prostor, v katerem ni nobenih prometnih znakov. V naši prometni shemi pa so vloge jasno razdeljene. Vsak udeleženec ima svojo prometno površino in si jo kaj hitro začne prilaščati, z nje pa poskuša izpodriniti šibkejše.

Koliko se mora torej za naval nove mobilizirane družbene skupine spremeniti mesto?

Nič se ne bo zgodilo čez noč. Ključni pogoj je jasen signal, da so kolesarji v mestu zaželeni. Vabiti mora predvsem z dejanji. Mnogi si ne upajo na kolo, ker se ne počutijo dovolj varne. Londonski župan se je recimo odločil, da bo mesto civiliziral. Kolesarjem je dal prostor, zgled pa je tudi sam, saj redno kolesari v službo.

Pri nas nimamo Borisa Johnsona, kajne? Politiki pa kolesarijo simbolno, enkrat na leto.

Premalo. Ljubljanski župan se je na kolo usedel ob predstavitvi sistema Bicikelj. Toda zakaj bi se trudil, če dobršen del volilne baze uporablja avtomobil, politiki pa pri nas večinoma niso sposobni preseči javnega mnenja. Kdo ve, morda bo kriza naredila svoje. Za kolo se je že zdaj marsikdo odločil, ker je cenovno ugodnejše. V Ljubljani je na marsikaterem odseku tudi najhitrejše prevozno sredstvo. V 15 minutah prideš tako rekoč kamorkoli. Bojim pa se, da bo kriza priročen izgovor, da za urejanje mesta po meri kolesarjev ne bo dovolj denarja.

Kako naj se uporabnik počuti zaželenega?

Takšne dobrodošlice kolesarjem Ljubljana še ni izrekla. Lahko bi si za zgled vzela København. Tam pred pol stoletja niso imeli ničesar.

Zakaj stremimo vedno k temu, da bi nadoknadili zamujeno? Ne bi kar takoj skočili v prihodnost in razvili še kaj, kar je videti bolj ambiciozno, pa ne nujno nedosegljivo? Recimo dvigalo v avtobusu za prevoz koles.

Bicikelj je med večjimi pridobitvami, ki se je ne bi sramovali niti v kolesarsko razvitih državah, in upam, da ni zadnja. Mrežo postajališč bi morali še razširiti in potegniti dlje, denimo v bližino nakupovalnih središč. A brez kombiniranja prevoznih sredstev ne bo šlo. Ker veliko dnevnih migrantov stanuje več kot deset kilometrov iz središča mesta, je iluzorno pričakovati, da bodo za pot na delo uporabili kolo. Zakaj ne bi bolj odločno poskusili s kombiniranjem avtobusa in kolesa ali vlaka in kolesa? Še pred nekaj leti ni bilo ne duha ne sluha o takšni možnosti.

Zdaj pa?

Slovenske železnice še do nedavnega niso niti znale posredovati informacije, na katerih vlakih je možno pripeljati kolo. Zdaj se prikažejo vsaj v voznem redu, še vedno pa je treba plačati za uslugo, od katere podjetje najbrž nima veliko dobička.

Pred stoletjem je kolo že zakrivilo družbeno spremembo z enim zamahom – emancipacijo žensk. Kakšen je še njegov družbenokoristni potencial?

Na kolesu smo vsi enaki. Še vedno je »demokratično« prometno sredstvo, saj omogoča mobilnost vsem družbenim skupinam in zmanjšuje socialno izključenost. Pa še nekaj bi poudaril: lepo bi bilo, da bi vsi v mestu imeli možnost izbire. Zdaj je še nimamo, kar se vedno znova pokaže pozimi. Ko je snežilo, so bile najprej splužene ceste, kar je sicer razumljivo, medtem ko je kupe snega na kolesarskih stezah stopila šele pomladanska odjuga. Toliko o enakopravnosti.