Repair café: Vsa življenja neke namizne svetilke

Ljubljana – Vsak zadnji četrtek v mesecu je na Povšetovi 4 v centru ponovne uporabe, ki deluje pod okriljem Snage, prav posebej živahno. Zberejo se tisti, ki nekaj znajo, in tisti, ki potrebujejo pomoč, pri tem pa bi se radi česa tudi naučili. Prejšnji četrtek se je popravljalo stare namizne svetilke, brusilo stole, restavriralo vesla, šivalo krila in loščilo bakrene lonce.

Pisani prostor centra ponovne uporabe (CPU) je kot nekakšen muzej, starinarnica. Časovna kapsula pravzaprav. V njem najdemo najrazličnejše predmete, ki vzbudijo v človeku posebne sinestezije. Stari telefoni, figurice, tapete, obleke, pregrinjala, stoli, porcelanasti servisi, videorekorderji ... prikličejo v spomin čas, ljubo obdobje, dogodek, zgodbo in ljudi, ki jih morda ni več. Med sprehodom po sobah in kabinetih obiskovalca zajame topla nostalgija, povsem osebna ali pa tista, ki jo nosimo v kolektivnem spominu.

Sem lahko vsak prinese stare, odslužene stvari, ki nato počakajo na novega lastnika ali bolje uporabnika – če smo antipotrošniško korektni. V centru vsak dan (za simbolično ceno) prodajo 75 stvari, preberemo na njihovi kreativni animirani in interaktivni spletni strani, ki nas prepriča, da se lahko brez slabe vesti ločimo od stare šare na podstrešju. Ljubljanski CPU je del mednarodne mreže centrov ponovne uporabe in eden od dvanajstih tovrstnih centrov v Sloveniji. »Že četrto leto ob sodelovanju javnega podjetja Snaga pomembno prispeva h krožnemu gospodarstvu. Promocija popravil in ozaveščanje o pomenu kreativnosti v prihodnosti poteka v okviru projekta 3R kot življenjski stil, ki ga vodi Okoljsko raziskovalni zavod ob podpori ministrstva za okolje in prostor. Trije R-ji pomenijo reduce, repair, reuse ali po domače zmanjševati (na primer potrošnjo), popraviti in ponovno uporabiti,« je povedala Nina Lukavečki, sistemska vodja na Okoljsko raziskovalnem zavodu. In v CPU je bil na zadnji oktobrski četrtek že drugič zapored dogodek, imenovan Repair café.

Enkratno je stvari uporabljati večkratno

V intimnem kotičku – improvizirani šivalnici se je odvijal živahen pogovor. »Včasih sploh ne vemo, da nekaj vemo. Pomembno se je zgolj aktivirati,« je šivilja Irena K. (vsi zaposleni nosijo napis z imenom in začetnico priimka) v knjižni slovenščini bodrila gospo, ki je prinesla stare kavbojke, da bi iz njih nastalo nekaj novega. Po temeljitem premisleku in tehtanju ustreznih tehničnih rešitev je padla odločitev, da bo iz njih sešila krilo za svojo desetletno nečakinjo. »Mi boste pomagali,« je roteče pogledala mentorico Ireno. »Namen Repair caféja je, da se z našo pomočjo naučite delati sami,« ji je odvrnila in ji za začetek svetovala, naj se rezanja džinsa loti na trdni podlagi in pazi na prste.

»Zdi se mi pomembno, da stvari ne mečemo stran, ampak razmislimo o njihovi ponovni funkciji, jim nekako podaljšamo življenje,« je povedala gospa, ki je za Repair café izvedela iz medijev, posebej pa jo je navdihnila tudi knjiga Dom brez odpadkov Bee Johnson.

Za sosednjo mizo se je druga gospa sklanjala nad šivalnim strojem. »Prišla sem, ker se mi je pri šivanju s strojem doma zatikalo. Rada bi videla, kaj delam narobe, včasih je problem že v sukancu, ki ni prave kvalitete,« je med drdranjem Višnje S (za nepoznavalce šivalni stroj znamke Bagat) pripovedovala gospa, ki jo v CPU večkrat zanese. »Ne maram potrošništva in kopičenja stvari. Če se mi kaj strga, zašijem. Zdaj se nova oblačila takoj uničijo ali obrabijo. Tale jopica iz Rašice pa je še vedno taka kot takrat, ko sem jo kupila, pred tridesetimi leti,« se pogladi po rokavu.

Da so včasih delali bolj kakovostne reči, bi podpisal tudi nekdanji uslužbenec v Iskri Dragan B., ki kot mojster dela na elektrooddelku CPU. »Ljudje prinesejo na popravilo zares stare stvari, ki morda potrebujejo le kakšen vzdrževalni popravek, a še vedno delujejo,« reče, ko dvigne pogled izza stalaž z magnetofoni, gramofoni, videorekorderji, električnimi grelniki in še kakšnim umetniškim delom, ki ga je iz odpadnega materiala ustvaril sam. »Danes mi je gospa na primer prinesla star brivnik, ki je bil posebej ljub njenemu očetu. Brivnik smo obudili v življenje in zdaj ga bo lahko očetu (ponovno) podarila ob njegovem jubileju,« pripoveduje elektrotehnik, ki je službo na Iskri zamenjal za filmsko umetnost in postal snemalec. Zdaj se spet ljubiteljsko posveča drobovju hišnih pripomočkov in svoje delo doživlja kot zelo ustvarjalno, razlaga in med pogovorom ne spusti iz rok stare oranžne namizne svetilke, da bi jo pripravil do tega, da bi spet dobro služila prevajalki, ki jo je prinesla tisti dan.

Prenos znanja, krepitev socialnih vezi

Prav vsaka stvar v centru ima svojo zgodbo. Tudi neugledni štokrle, ki ga je zagnano brusila gospa v mizarski delavnici. »Stol sem si prisvojila, ko smo pomagali prijateljici pri prenavljanju stanovanja. Ko sem stvari odvažala na odpad, se nisem mogla ločiti od njega. Spominjal me je na staro mamo. Dolgo let je preživel v shrambi, zdaj pa sem se odločila, da ga obnovim. Zdi se mi, da z vsakim slojem barve, ki ga odstranim, brišem zgodbo družine, ki ga je imela,« je povedala nova lastnica, ki je svoje delo hkrati dojemala kot meditacijo. Da je ne bi preveč zaneslo, je njeno prizadevanje budno nadzorovala Andreja B., ki je izobrazbo lesarskega tehnika še dopolnila s tečajem iz restavratorstva in se zaposlila v centru ponovne uporabe v Rogaški Slatini. »Starejša ko sem, raje imam stare stvari,« se pošali in našteva reči, ki so pod njenimi rokami dobile nov namen. Iz stola je nastala polica, iz okenskega krila ogledalo, iz drevesnega debla svečnik. Ob našem obisku pa je ravno pomagala gospe spreminjati leseno veslo v stenski okras ali pa obešalnik. Veslo je nekoč pripadalo rumenemu gumenjaku, s katerim je svojo družino po morju vozil kipar Tone Demšar. Zdaj ga je v spomin na brezskrbne počitnice želela njegova hči Bilka restavrirati in se dela lastnoročno lotila v Repair caféju. Kot je v navadi, si to, da nečesa ne zna in bi se rad kaj novega naučil ali kaj sam popravil, upa priznati samo nežnejši spol. Razen gospoda, ki se je tisti dan naročil na lekcijo iz šivanja, so bile vse obiskovalke z udeležbo v Repair caféju ženske.

V sosednjem prostoru je Barbara v svetovalnici za gospodinjske zadeve neki drugi obiskovalki predočila najboljšo metodo za čiščenje bakrenih loncev. V ozadju pa je medtem manjkajoče plastične koščke tiho izdeloval stroj, povsem nov 3D-tiskalnik, kot vesoljec iz prihodnosti sredi starih predmetov.