Tiskane izdaje
Ste se kdaj med sprehodom po ljubljanskih ulicah vprašali o kamnu, po katerem hodite? Ali pomislili, da so pročelja stavb polna zanimivih prič preteklosti? Naravni kamen, ki nas obdaja, ima svojo zgodbo, pravi dr. Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije. Le prebrati jo je treba znati.
Ne zgodi se pogosto, da bi med hojo po ulicah razmišljala o izvoru kamna, po katerem stopam – vi to pogosto počnete?
O joj, ja. (smeh) Geologi smo zasvojeni s tem početjem, med negeologi pa poznam zelo malo takih, ki bi karkoli opazili. Za to malo krivim šolski sistem, mislim namreč, da ni nobene temeljne naravoslovne vede, o kateri bi tako malo vedeli, kot o geologiji. Ljudje so zato zelo presenečeni, ko izvedo, da tako rekoč vsak dan hodijo po množici fosilnih školjk in polžev.
Nosite »geološka očala« tudi, ko raziskujete druga mesta?
Seveda. In ko kažem fotografije s potovanj, me domači vedno sprašujejo, ali so sploh bili kje kakšni ljudje. (smeh).
Kakšne so ulice in stavbe, če jih opazujemo skozi prizmo geologije?
Vsak kamen pripoveduje svojo zgodbo. Del nje je naravosloven, geološki: opazujemo lahko njegove lastnosti in iz teh z nekaj znanja izvemo, v kakšnem okolju je nastajal. Naravni kamen ima še eno značilnost – je eden najtesnejših veznih členov med naravno in kulturno dediščino. Lepo okrašene ali zidane hiše iz lepega kamna so si nekoč lahko privoščili le premožnejši, ki so v družbi nekaj veljali, kar pomeni, da skozi vsak kamnit portal vstopamo v njihove zgodbe. Tako raziskujemo našo kulturo, pa seveda tudi arhitekturo, umetnostno zgodovino, arheologijo ...
Podpeški kamen z litiotidnimi školjkam v Narodni univerzitetni knjižnici. Foto: Arhiv Matevža Novaka
Prava enciklopedija za radovedneže. Pravzaprav se niti ne zavedamo, da je to muzej na prostem.
Seveda, kamni po Ljubljani resda niso opremljeni z napisi in razlagami, tako kot v muzejih, a imajo kar nekaj prednosti pred muzejskimi zbirkami. Ena, za raziskovalce zelo dobrodošla, je ta, da so izpostavljene velike površine kamna, velikokrat tudi zbrušene, kar pomeni, da lahko opazujemo strukture kamna. Ampak meni se zdi še bolj pomembna druga prednost, ki jo gledam skozi prizmo izobraževanja o geologiji. Ljubljana se mi zdi sploh izvrstna za zapolnjevanje vrzeli geološkega neznanja pri ljudeh. Ljudje se s kamnom po ulicah vsakodnevno srečujejo. Če jim pokažeš fosil, si ga bodo zelo verjetno zapomnili in o tem povedali drugim. Če jim pri tem poveš še zgodbo, ki se navezuje na nekaj, kar poznajo, si bodo vsebino še lažje zapomnili.
Recimo: Prešernov spomenik lahko gledamo skozi kulturno prizmo, kot spomenik našemu največjemu pesniku, geologi pa ga lahko predstavimo kot spomenik zemeljski skorji. Po nenavadnem naključju je namreč spodnji del spomenika sestavljen iz gabra, ki tvori pretežni del oceanske zemeljske skorje, zgornji del pa iz granita, ki je prevladujoča kamnina v celinski zemeljski skorji. To pomeni, da imamo v spomeniku dve ključni komponenti Zemlje.
Kateri del mesta je sicer najbolj zanimiv?
Mestna hiša je pravi geološki muzej v malem. V njej je kar 14 tipov kamnin ter sedem skupin fosilov. Zanimiv je tudi Ljubljanski grad. Pod njim so najstarejše kamnine v Ljubljani, približno 300 milijonov let stari karbonski peščenjaki, ki so jih tudi uporabili za gradnjo. Ljubljana je eno redkih glavnih mest, ki ima v samem jedru fosilno najdišče, saj so na Ljubljanskem gradu našli karbonske rastlinske ostanke, ki so danes del stalne razstavne zbirke na Gradu.
Sicer pa imamo veliko srečo s Plečnikom tudi na tem področju - bil je ljubitelj naravnega kamna in mu je, če tako rečem, postavil kar nekaj spomenikov. Med njimi izstopa Narodna in univerzitetna knjižnica, kjer je uporabil jurski podpeški kamen s čudovitimi litiotidnimi školjkami, ki so vidne kot bele proge v kamnu. Večina ljudi niti ne ve, da so to školjke. V tem kamnu pa niso le školjke, temveč tudi veliki polži, ramenonožci in razne bakterijske tvorbe (na fotografiji spodaj).
Foto: Arhiv Matevža Novaka
Amoniti na Deželni banki na Miklošičevi. Foto Arhiv Matevža Novaka
Največkrat so uporabljali temnosivi apnenec iz podpeškega kamnoloma. Precej kamna je iz okolice Lesnega Brda, prav tako temnega apnenca, in svetlosivega apnenca iz Glinic pri Podutiku. Ti trije so v starejših stavbah največkrat uporabljeni, v nekoliko novejših pa svetel kraški kamen, lipiški in repenski apnenec, ki imata odlične lastnosti, tako da sta pogost material tako za zunanje fasade in tlakovanje kot tudi za notranjo rabo. Pa seveda pohorski granodiorit, ki je magmatska kamnina. Večina zunanjih površin v mestu je danes iz tega kamna. Pravzaprav je Ljubljana, kar zadeva geološke zanimivosti, izjemna. Tu kamen odseva izjemno geološko pestrost Slovenije, saj imamo veliko različnih kamnin, ki so različnih starosti, in v njih je veliko različnih fosilov.
Kako se v Ljubljani z izbiro materiala kaže odnos do dediščine?
Avtohtoni, slovenski naravni kamen je del naše nacionalne identitete. Žal je situacija glede varovanja tega kamna precej žalostna. Po številnih pročeljih so grafiti - če že, potem bi za to bile primernejše pleskane fasade, ne pa naravni kamen. Še hujše je, da imamo nemalo primerov kulturnih spomenikov, kjer, recimo, lastnik prebarva vse kamnite portale, en tak primer je Vodnikov hram. Ali pa zamenja dotrajane kamne s povsem neprimernimi približki. Tudi sodobni arhitekturni trendi so taki, da se lahko vprašate, kaj bo naša generacija zapustila arheologom prihodnosti. Kaže, da bomo za seboj pustili predvsem veliko armiranega betona in razbitega stekla ter v najboljšem primeru indijski ali kitajski okrasni kamen.
