Tiskane izdaje
Ljubljana – Samo Sam Kozar sanja velike sanje. Nekdanji nogometaš, ki je želel postati naslednji Ronaldinho, zdaj 26-letni samorastniški raper s štirinajstimi avtorskimi komadi, na katere je lahko ponosen. Njegov rojstni kraj je Črna na Koroškem, zadnja leta pa živi in ustvarja v Ljubljani. Pred kratkim je izdal svojo prvo zgoščenko.
Zakaj ste se preselili?
Večina mojih prijateljev se je zaradi študija že preselila, sam sem v tistem obdobju še precej raziskoval, kaj bi počel v življenju, in začutil, da potrebujem spremembo. Takrat sem se začenjal ukvarjati z glasbo in Črna je zame postala premajhna.
Kakšen je bil vaš prvi stik z glavnim mestom?
Moram priznati, da sem doživel precejšen šok. Od prvih vtisov so mi v spominu ostali velika gneča vsepovsod, osamljenost in razmišljanje, ali me tu sploh kdo opazi oziroma vidi.
Kako pa se v prestolnici počutite zdaj?
Potreboval sem veliko časa, da sem našel družbo, ki je pristna. Težave sem imel z ljudmi, ki imajo le površinske odnose. Sam potrebujem in si želim družbo, ki je iskreno povezana. Zdaj jo imam, in to med raperji.
Poslušanje vaših besedil je, kot da bi brala vaš avtobiografski roman.
Ja, rap je moje sredstvo izražanja. Res se veliko več ukvarjam s sabo kot z drugimi.
Brez politike, brez kritike?
Nočem pisati o stvareh, v katerih nisem suveren. Je pa tudi res, da sem se v času nastajanja besedil za to ploščo pač večinoma ukvarjal s svojo osebno srečo, manj pa z družbo in aktualnimi političnimi dogodki. Verjamem, da si sam kreator svojega življenja, in zato se raje posvečam sebi, kot kritiziram druge.
Imate težko družinsko zgodbo, oče vam je umrl v mladih letih, o tem ste napisali pesem. Zakaj svojo bolečino deliti z javnostjo?
Ko sem preboleval te dogodke, sem o tem spisal komad. Na začetku ni bil namenjen objavi, ampak pri rapu sem zelo požrešen. Želim si čim več pesmi in škoda mi je dobrega besedila, ki leži doma v predalu. Če mi je pesem všeč, jo želim deliti z ljudmi. Za to pesem sem dobil kar nekaj pohval, tako da sem bil kar precej v zadregi.
Zakaj?
V naši družini nismo znali nikogar pohvaliti. Povezali smo se lahko samo skozi bolečino. Zato sem se komplimente naučil sprejemati šele v odraslosti.
Trda vzgoja za razvoj klenega človeka.
Ja, namesto: »Super, zabil si tri gole«, je bil po tekmi bolj pogost stavek: »Ajmo za mizo, poglej, koliko moraš nadoknaditi pri slovenščini.«
Zgoščenko ste sami financirali. Kako ste se odločili, da so vaše sanje vredne toliko, da vanje vložite ves denar? Kaj, če rezultat ne bo takšen, kot si ga želite?
Nimam odgovora, sem se pa velikokrat o tem spraševal. Zdaj sem prepričan, da mi nikoli ne bo žal za to, saj se z rapom razvijam, socializiram … in upam, da sem vsaj nekaj ljudem dal informacijo, da je mogoče. Se izpostaviti, spremeniti in slediti svojim ciljem.
Kako zbrati pogum, ko te načenjajo dvomi zaradi finančnega vložka?
Ves čas sem dvomil o pravilnosti svoje odločitve, sem pa obenem ves čas tudi ustvarjal. Mislim, da je včasih treba celo več poguma, da zadevo opustiš, kot da jo nadaljuješ.
Med besedili sem prepoznala določene dobronamerne nasvete, zaradi katerih bi zgoščenko dala poslušati tudi svojemu mladoletnemu bratrancu. Kaj bi bilo najpomembnejše sporočilo za najstnike, ki ga vi v tistem obdobju niste dobili?
Vsak bi moral slišati, da ga imamo radi in da bo vse O. K.
Tina Maze je v intervjuju za Sobotno prilogo povedala, da ji je selitev na Primorsko pomagala pri tem, da se je bolj odprla ljudem. Je bila pri vas podobna zgodba z Ljubljano?
Ja, seveda. Je pa res, da so mi sokrajani na Koroškem v težkih trenutkih pokazali, da smo tudi zelo povezani in ne samo zaprti.
