Tiskane izdaje
Ljubljanska županja med letoma 1986 in 1990 je po koncu mandata prevzela vodenje društva Zeleni prstan, v katerem skrbijo za ohranjanje poti spominov in tovarištva. Današnji dan zmage nad fašizmom in nacizmom pred 72 leti je za Nušo Kerševan, kot pravi, vedno praznik.
Pred leti ste v nekem intervjuju dejali, da vam je 9. maj 1945 ostal v spominu kot eden najlepših dni v življenju. Zakaj?
Bili smo emigranti v Sloveniji. Oče je bil v Ljubljani na srednji tehnični šoli, potem pa se je zaposlil v Švici. Leta 1933, ko je bila gospodarska kriza, so morali vsi tujci oditi in ker se v Italijo ni mogel vrniti, je prišel v Ljubljano. Leto pozneje sva za njim prišle tudi z mamo. V noči na 9. maj se je oče vrnil domov, bil je namreč prostovoljec v jugoslovanski vojski in dan prej so jih razpustili. In to noč je na ljubljanskem gradu gorelo, ker so menda Italijani zažigali dokumentacijo. Ker smo stanovali pod gradom, smo se bali eksplozije, a je na srečo ni bilo. Moja mama je to noč s prijateljicami šivala zastave z rdečo zvezdo. Zbudili smo se v prekrasno jutro. Takoj smo šli na Kongresni trg, kjer so se že zbirali ljudje. Partizani so prihajali na vozovih, na konjih ali peš in ljudje so jih čakali. Veliko jih ni vedelo, ali so njihovi še živi, in potem so se pojavili. Objemanja je bilo še in še. Takrat sem imela petnajst let, a sem vse to doživljala, kot bi se vrnili moji. Pred tem smo bili namreč dobra tri leta zaprti v Ljubljani, ko nisi mogel iz mesta, če nisi imel dovolilnice. Mleko nam je nosila kmetica iz Črne vasi, toda ko so Italijani postavili žico, je bilo konec. Nekaj časa so še spuščali ljudi, potem pa nič več. In tako sem vsak drugi dan šla peš do bloka na Ižanski cesti, kmetica pa je prišla z druge strani in prinesla mleko. Izmenjali sva kanglici. Brat je bil še majhen, mama pa je zanj na karto dobila le dva decilitra mleka na dan, zato je bilo mleko od kmetice zelo pomembno. Prav zato so mi žica in meje ostale v glavi. Jaz nisem mogla čez, kmetica pa ne k nam, in samo zaradi dobre volje kakega vojaka sva lahko izmenjali kanglici, v kateri je bilo dva litra mleka. Če je bil kdo od njih hudoben, je mleko razlil. Spomnim se, da je bil tisti 9. maj sončen dan, čeprav morda sploh ni bil tako sončen. Spomnim se zastav, ki so visele povsod, in bilo je veliko rož. Ljudje so jih metali partizanom, ki so prišli v mesto. Bilo je veselo, skoraj smo pozabili, da je bila še včeraj vojna. Bil je občutek sprostitve, konca strahu.
Novinarka Kristina Božič je lani ugotavljala, da se zdi, da se nihče ne spominja, kako so osovraženo žico odstranili. Se vi tega spomnite?
Žica je ostala še nekaj časa po 9. maju. Ljudje so najprej začeli podirati bunkerje in potem šele pobirati žico. En kolut je še vedno shranjen v mestnem muzeju. Prav je, da se tega spominjamo, zato sem z veseljem sodelovala pri postavitvi poti spominov in tovarištva, sploh ko so tik pred 9. majem 1992 nekaj stebrov na njej uničili.
Kako ste to razumeli?
Zanimivo, da se je to zgodilo čez noč. Takoj smo sprožili alarm s pomočjo mestnega odbora zveze borcev in se povezali v iniciativo za ohranitev poti spominov in tovarištva, iz katere je potem nastalo društvo Zeleni prstan. Rekli so nam, da so stebre odstranili zato, da jih bodo očistili in prebarvali, toda v resnici so jih odžagali tako, da je bila uničena statika in jih ne bi več mogli postaviti nazaj. Takratni župan Jože Strgar je govoril tudi, da je pot spomenik komunizmu, kar pa ne drži. Danes sem vesela, da so Ljubljančani pot sprejeli za svojo.
Kako pa se ohranja spomin na dan zmage? Tradicionalna Pot ob žici postaja predvsem dobro obiskan rekreativni dogodek.
Še pred nekaj leti so zgodovinski pomen hoteli povsem zamolčati, tudi šole so imele nekaj let po osamosvojitvi prepoved, da se otroci udeležijo pohoda. Toda zdaj se je to začelo spet obujati. In zanimivo je, da se to zavedanje vrača.
Zakaj pa po vašem?
Ljudje so razočarani nad tem, kar se dogaja danes. Ni dela, za mlade sploh ne. Prva leta po osvoboditvi so bila res težka, toda počasi se je začelo obračati na bolje. Imeli smo stanovanja in službe, urejeno zdravstveno zavarovanje, in to kakovostno. In mislim, da mladi hočejo to slišati. Danes je vse to negotovo. Saj so nekatere stvari urejene bolje, toda po drugi strani prej ni bilo toliko nezaposlenih in lačnih.
Šest evropskih držav je danes na svoje meje postavilo zidove in žice, tudi Slovenija. Kako gledate na to?
Žice na slovenski meji nisem videla, ker nimam moči, da bi jo šla pogledat. Ne morem razumeti, da se to dogaja in da žico še krepijo in podaljšujejo in da za to zapravljajo denar. Vsako zapiranje razumem kot nasilje nad mano, je nasilje nad vsemi nami. Prepričana sem, da je bila Evropska unija, ne pa tudi Nato, prava pot, ker bi sicer postali neke vrste klerofašistična država, toda danes se v EU dopušča vse mogoče. Čeprav sem bila članica samo komunistične partije in pozneje socialdemokratov, sem iz njih izstopila, ker menim, da danes nima več nobena stranka ideje za napredek. Toda mladi danes živijo v veliko težjih razmerah, kot smo živeli mi. In zato bo mlada generacija morala nekoč pokazati roge.
Ker sediva nasproti tovarne Rog, me zanima, kako bi kot županja ravnali z rogovsko skupnostjo?
Z njimi bi poskušala sodelovati. V Rogu sicer nisem bila, nazadnje sem bila na Metelkovi, toda vidi se, da ga urejajo, da delajo in da pomagajo tistim, ki si sami ne morejo. Usesti se je treba z njimi in pogovarjati, četudi to lahko traja. Toda nobena stvar se ne reši s silo. Vedno se je treba pogovarjati, čeprav se to kdaj zdi še tako težko.
