»Rog ni še ena Metelkova, nikoli ni bil in nikoli ne bo«

Ljubljana − Ko so uporabniki Roga junija lani, potem ko so na občini napovedali rušenje nekaterih objektov nekdanje tovarne, sklenili, da bodo branili tamkajšnji socialni in kulturni prostor, jih je pri tem podprl tudi redni profesor za kulturno antropologijo na filozofski fakulteti Rajko Muršič. Kot pravi, jih podpira še danes.

Potem ko je okrajno sodišče ugodilo zahtevi uporabnikov Roga in začasno preprečilo rušenje nekaterih načrtovanih objektov, je bila pred kratkim na okrožnem sodišču obravnava prvega od devetih rogovcev, proti katerim je občina vložila zasebne tožbe.

Kdo bo koga ugnal v rog, potem ko se je vprašanje Tovarne Rog preneslo na sodišče?

V tem primeru vsak izgubi. Pravica je sicer na strani šibkejših, in tu je jasno, kdo je šibkejši. Največji problem, pa ne samo glede Roga, ampak v tej državi nasploh, je, da smo že več kot pred dvema desetletjema izgubili zmožnost političnega premisleka in tako vedno več zadev prenašamo na sodišča, češ naj sodišča rešujejo politične probleme. To ni prava pot. Rogovci imajo pravico, da lahko v skladu z zelo starimi načeli, ki so sicer našli določene odmeve v pravnem redu, delujejo v opuščenih prostorih, ki jih s svojim lastnim delom in trudom usposobijo za javno rabo in tako delujejo v nečem, čemur pravimo javno dobro.

Javno sicer napačno povezujemo zgolj z javnimi ustanovami, ki jih ustanovi država, kot nasprotjem z zasebnimi, ker je javno lahko samo politično, ki ni ne državna ne zasebna sfera, ampak sfera civilne ali občanske družbe. In na tem polju javnega, torej političnega, se gradijo tudi druge oblike skupnosti, ki niso nujno takšne, kot jih predpisuje zakonodaja, ampak so lahko tudi zunaj birokratskih predpisov in so na neki način primarne, kot je primarna neposredna človeška potreba po združevanju, solidarnosti in samopomoči. In v tem smislu je pravica na strani šibkejšega. Ljudje imajo pravico do združevanja in imajo pravico, da udejanjijo svoje zamisli onkraj tistega, kar dopušča birokratska pamet, in onkraj tistega, kar si lahko zamisli nekdo, ki sprejema zakonodajo, ker je ta vedno korak za resničnimi potrebami ljudi. Vse to, seveda, dokler ne delajo škode drugim, a to v primeru Roga ni vprašanje. Slovenija je izgubila politični prostor že v začetku 90. let, ko ni bila sposobna s političnim aparatom in politično voljo preprečiti izbrisa. To birokratsko dejanje so ves čas upravičevali kot zakonito, toda v resnici je šlo za hud zločin. In pravo lahko korigira napake politike, ne more jih pa spremeniti.

In prav v Rogu so izbrisani našli prostor in podporo.

Kje drugje pa bi ga lahko, če ne v izbrisanem prostoru? In enako velja za tako imenovane nove izbrisane, torej begunce, ki prav tako nimajo drugega prostora, v katerem bi našli možnost integracije. Toda zdaj vsi upamo, da bo modrost sodne veje oblasti našla rešitev. Ne bo je, če ne bo politične volje in političnega dogovarjanja. Pomembno je, da so v primeru Roga v zadnjem letu potekali pogovori, ki bi lahko privedli do tega, da bi obe tožbi umaknili. Zakaj  dogovor ni bil sklenjen, je ključno vprašanje. Dvomim, da to ni bilo v interesu akterjev iz Roga. Je pa način, na katerega je reagirala občina, ko je vložila tožbe proti tistim, ki so se bili pripravljeni v trenutku največje krize osebno podpisati pod dokument, ki so ga vložili na sodišče, da bi zavarovali posestno pravico, neverjetno kratkoviden in to tudi ni prav. Občina je to storila zato, ker ni mogla podati tožbe proti takšni samoorganizirani skupnosti, kot je Rog, in prav to govori o tem, da pravo ni pot, po kateri se rešujejo takšni problemi.

Odvetnik, ki zastopa rogovce, poudarja, da pomenijo vložene tožbe in visok znesek − vsako so na občini ocenili na 200.000 evrov − zastraševanje.

Jasno je, da gre za opomin, da se ne gre igrati z oblastjo, kar je klasičen način delovanja oblasti. Toda ta mestna oblast najbrž ni tako grozno represivna in enostransko arogantna, čeprav je včasih tako videti. Tu je treba spomniti, zakaj je bil Rog pred enajstimi leti sploh zaseden. Takratni zasedbeniki, od katerih jih večina danes ni več tam, so prostore nekdanje tovarne zasedli, da se prepreči privatizacija kompleksa, in tako dosegli, da naj bo ta v rabi javnosti. Kot je prostor političen, je bilo tudi dejanje zasedbe politično in ga je spremljala jasna zaveza, da gre za začasno zasedbo. Toda ta začasnost traja, dokler je po tem potreba, in dejstvo je, da je potreba po varovanju takšnega prostora danes enako velika, kot je bila takrat. Spremenilo se je le težišče. Če so prvotni načrti po popolni privatizaciji kompleksa zelo hitro padli v vodo, kar je povezano z ekonomsko situacijo, in ne nujno le s politično odločitvijo oblasti, je pozneje oblast šla skozi proces, ki mu rečemo gentrifikacija in mu sam pravim pogospodenje. Gre za to, da se gradijo gosposki objekti, namenjeni elitam in gospodi, in ne navadnim ljudem. Tako so preračunali vložek in potencialni dobiček na povsem ekonomski način. Skratka, jedro problema je ostalo enako; ali bomo imeli profit od tega, kar bomo naredili. Mestna oblast bi z lastnim velikim vložkom dolgoročno profitirala, toda rogovci in s tem politične dejavnosti tam ne bi imeli kaj iskati.

Na javni televiziji ste pred časom dejali, da morajo rogovci in občina doseči dogovor. Toda ali je ta, glede na okoliščine, mogoč?

Dogovor vseh je lahko edina platforma med partnerji, je pa v tem trenutku težko govoriti o partnerjih, če se pogovarjajo z odvetniki. Prepričan sem, da bi bil za skupščino, v okviru katere deluje rogovska skupnost, razumen predlog, ki bi upošteval interese vseh akterjev, možen. Toda tak dogovor potrebuje čas in premislek, predvsem pa enakovredni strani, ki se lahko pogajata.

Toda to nista enakovredni strani.

In to je ključno, saj imamo na drugi strani akterja, ki je v vseh pogledih bistveno močnejši. Je lastnik objekta, v primerjavi z rogovci ima neomejena finančna sredstva, s katerimi lahko izsiljuje, ima ekipo ljudi, ki zna dosegati operativne zmage, in ima politično podporo, ki se pač potrjuje na volitvah. Tako imamo dva absolutno neenakovredna partnerja. Toda če je tisti, ki ima moč, zmožen svojo moč razumeti v kontekstu politike, potem dobimo enakovredna partnerja. In tu je glavna težava. Zakaj so na sodišču? Ker strani ne moreta politično komunicirati na enakopravni ravni. Vsaj na zunaj se zdi tako, a upam, da se motim in da je mestna oblast sposobna razumeti uporabnike Roga kot relevantne politične akterje, s katerimi se je treba pogajati. Rogovci imajo v rokah močen adut, in to je odprtost. Ob letošnji 11. obletnici zasedbe lahko z njimi izrazimo solidarnost, tudi tistimi, ki so na udaru tožbe, tako da se udeležimo katere od prireditev. Rog, ki dela za mesto, za ljudi, in ne samo za prebivalce Ljubljane, ampak za Slovenijo v celoti, je pravzaprav eden redkih branikov te odprtosti za vse. To sicer idealiziram, a namerno, ker je od zunaj ta prostor videti kot izjemen garant te, če tako rečem, družbene uspešnosti.

Toda zakaj se kljub temu zdi, da se marsikdo s tem ne poistoveti?

V nasprotju s pričakovanji, da bi po eni strani morali ljudje na veliko podpirati tovrstne iniciative, po drugi strani pa da so nekateri tako sovražno nastrojeni proti njim, imajo takšne iniciative bistveno več podpore, kot si sploh kdo misli. In to zato, ker so vendarle pokazatelj, da čisto vsega, kar v tej državi obstaja, še nista požrli roka kapitala in roka oblasti. In ljudje imajo to radi. V sedanjem času imamo sicer občutek ‒ in to prav zaradi strinjanja s pravnim redom, ki takšnih skupnosti ne priznava kot relevantnih −, da je lahko nekaj bodisi v lasti zasebnika bodisi v lasti države, medtem ko tretje možnosti, možnosti skupnega, nimamo. In to je nevzdržno. Toda hkrati nihče na tem svetu ne more preprečiti ljudem, ki se samoorganizirajo, da bi se samoorganizirali.

Toda poskuša se.

In to vedno. Ta vmesni prostor, ki ga zasedajo tovrstne iniciative in ki kljubuje logiki kapitala in logiki države, hočeta uničiti enkrat kapital, drugič država. Toda če se izkaže, da je dolgoročno že uveljavljen, se vsaj ena od strani začne pretvarjati, da ne obstaja, in mu podeli celo avtonomijo. In če je MOL že podelila avtonomijo Metelkovi, ni prav nobenega razloga, da tega ne bi storila tudi v primeru Roga. Paradoks je sicer ta, da si bistveno težje predstavljamo takšno podelitev avtonomije Rogu od zgoraj navzdol.

Zakaj?

Gre za dva vsebinsko in strukturno povsem različna primera. Rog je bistveno bolj političen od Metelkove, čeprav ima seveda tudi Metelkova svoje politične komponente. Rekel bi, da je Rog je politična skupnost v starem aristotelskem smislu skrbi za javno, za skupno.

Na občini sicer vseskozi poudarjajo, da ker obstaja že ena Metelkova, ni potrebe po drugi.

Rog ni še ena Metelkova, nikoli ni bil in nikoli ne bo. Poleg tega pa je tu še socialna komponenta. Bili so trenutki, ko so ljudje zamenjevali Rog kot celoto s socialnim centrom, ki deluje v Rogu. In tega centra ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim, ki bi bil lahko takšno družbeno in družabno središče, v katerem se združujejo ljudje po svojih potrebah, in ne na podlagi prisile. Vprašanje Roga tudi ni samo vprašanje prostora, ampak je vprašanje ljudi, ki ustvarjajo zelo pomemben del politike, kulture in tudi znanosti. Tega pa ne smemo prepustiti volji preglasovanja, še manj pa volji sodišč.