Z ekološkimi vrtovi vzgajajo etične porabnike

Članov v Mreži šolskih ekovrtov je vse več, kar kaže na to, da ekovrtnarjenje v vrtcih in šolah ni le modna muha. Program pa je finančno podhranjen.

Objavljeno
29. oktober 2014 15.17
Andreja Žibret, Ljubljana
Andreja Žibret, Ljubljana
Ljubljana – V tem šolskem letu se je število članov Mreže šolskih ekovrtov povečalo, kar kaže na to, da ekovrtnarjenje v vrtcih in šolah ni zgolj modna muha, ampak imajo dolgoročno željo po vključevanju vsebin za trajnostni razvoj, pravi Urša Šebenik, vodja projektov na Inštitutu za trajnostni razvoj.

V vrtcih in šolah nastajajo številne gredice, žuželčji hoteli, vodne kotanje, napitki, čaji in sokovi. Inštitut za trajnostni razvoj (ITR) šolam in vrtcem pomaga pri zasnovi in izvedbi šolskega ekovrta ter ekološkem vrtnarjenju, učni rabi ekovrta in pri izobraževanju mentorjev.

Največ zelenjavno-zeliščnih vrtov in sadovnjakov

Urša Šebenik pravi, da se mestni in podeželski ekovrtovi bistveno ne razlikujejo: »Ljubljana vseeno ni skrajno urbanizirano mesto, ki ne bi imelo posameznih zelenih kosov, kjer lahko šole razvijejo vrtove. Bolj pomembno je, da pri vseh vrtovih, tako mestnih kot podeželskih, upoštevamo cilj, da so resnično ekološko in trajnostno oskrbovani, kar pomeni, da ne uporabljamo kemično tretiranih semen, pesticidov, mineralno-sintetičnih gnojil, gospodarno ravnamo z vodo, zeleno gnojimo, uporabljamo zastirko ...«

V šolah in vrtcih najpogosteje gojijo zelenjavno-zeliščne vrtove in sadovnjake. »Pomen tega znanja je predvsem v tem, da otroci in mladostniki pridobijo izkušnje pri pridelavi hrane, tako da bodo kot mladi in odrasli znali ceniti hrano kot dobrino in poznali celotno zgodbo, ki stoji za pridelkom. Po drugi strani jih v okviru programa vzgajamo v etične porabnike, ki bodo poznali prednosti pridelave ekološke slovenske hrane. Predvsem pa si želimo, da naši najmlajši postanejo odgovorna bitja do sebe, okolja in družbe,« razlaga Šebenikova. Dodaja, da v današnjem času tovrstne izkušnje potrebujejo otroci tako iz mesta kot s podeželja. V mestu so bolj oddaljeni od pridelave hrane, podeželski otroci pa morda ne vedo, kako hrano pridelati na ekološki način.

Ob koncu zime že vzgajajo sadike

Pozno jeseni in pozimi ITR pripravi jesenski seminar za vse mentorje ekovrtov. V tem obdobju med drugim ovrednotijo prejšnjo rastno sezono, naredijo načrt setve oziroma saditve za prihodnje leto, se izobražujejo in prebirajo literaturo s tega področja. Ob koncu zime tudi že vzgajajo lastne sadike.

Toda program je trenutno finančno podhranjen. Ministrstva za izobraževanje, kmetijstvo, zdravje in drugi sicer moralno podpirajo njegove namene in cilje, a to žal ni dovolj za uresničitev njihovih prizadevanj. Po besedah Urše Šebenik bi jim že veliko pomenilo, če bi bili na voljo ustrezni razpisi. Občine običajno pomagajo neposredno šolam, kar pa je tudi prav. Na mednarodni dan biotske raznovrstnosti, 22. maja, je ITR s pomočjo ljubljanske občine izvedel javni dogodek Skupna javna zasaditev biodiverzitetnega vrtička v urbani Ljubljani. Skupaj z ljubljanskimi šolarji so zasadili ekovrtiček pred dijaškim domom na Taboru, ki ga še zdaj oskrbujejo.

Primer dobre prakse

Ljubljanska osnovna šola Mirana Jarca je članica Mreže šolskih ekovrtov tretje leto, od začetka. Najprej so imeli na šoli samo približno tri kvadratne metre zeliščnega vrta, lani pa so z učenci prekopali del zapuščenega vrta v notranjem atriju, ki ga je včasih obdeloval hišnik za svoje potrebe. »Delo je bilo fizično kar zahtevno, a so učenci zelo uživali,« pravi profesorica razrednega pouka Marija Munda, ki je mentorica drugo leto. V projektu sodeluje približno dvajset učencev četrtega in petega razreda, v mentorstvo pa se je vključila še ena učiteljica, saj je treba paziti na previdno delo z orodjem.

Lansko jesen so posejali motovilec, ki so ga spomladi pobrali, očistili in pripravili v solati z jajcem. Jeseni so posadili še bob, ki je lepo uspel. »Iz zelišč smo pripravili čajne mešanice v obliki čaja za dobro počutje, ki smo ga ponudili in prodajali na novoletnem sejmu. Iz rabarbare smo skuhali marmelado, nato smo jo pojedli na čajanki, nekaj pa prodali na sejmu. Iz mete in melise smo naredili zeliščni sirup. Nekaj smo ga imeli za lastno uporabo, nekaj pa za prodajo. Iz zelišč smo pripravili frtaljo, ki smo si jo privoščili po napornem delu,« pripoveduje Marija Munda.

Pred šolo so posadili okrasni portulak, šetraj, roženkravt in žametnice, vse iz lastne proizvodnje. V sodelovanju z Inštitutom za trajnostni razvoj so vzgojili sadike za zasaditev vrta pred dijaškim domom na Taboru. Jeseni so posadili še čebulice narcis in tulipanov, ki so zacveteli spomladi. Prav tako so posadili okrasne trave, a jih je hišnik pokosil skupaj z ostalo travo.

Letošnje šolsko leto bodo dejavnosti podobne, pravi mentorica. Vrt so še nekoliko povečali. Grede pripravljajo po načelih permakulture. Pri delu sta letos pomagala tudi hišnik in učitelj zgodovine. Porezali so zelišča in jih dali sušit za čaje. Posadili so tulipane in narcise. Prav tako so posadili bob, po krompirjevih počitnicah pa bodo še zimski česen in čebulo. Posejali so že motovilec, radič in zimsko solato. Tudi to šolsko leto bodo delali sirupe in izdelovali zeliščne in čajne mešanice. Sodelujejo pri urejanju šolske okolice, porezali in uredili so nekaj grmovnic, veje pa porabili pri pripravi gred. Grabijo listje za kompost in podlago v gredah.

»Naše vodilo ni vzorno urejen vrt«

»Dela je kar veliko, tako da nam zmanjkuje časa. Ker pri enem opravilu ne more sodelovati veliko otrok hkrati, se včasih razdelimo v skupine z različnimi nalogami, vodijo jih učenci, ki so obiskovali dejavnost že lani,« razlaga mentorica in dodaja: »Naše vodilo ni, da bi imeli vzorno urejen vrt, ki bi ga pripravile komunalne službe, ampak da je vse, kar naredimo, delo naših rok, predvsem otrok. Seveda pa vsega ne zmorejo.«