Z gledališčem vzgajamo otroke

Ljubljana – Vzgojiteljica, idejna vodja in ustanoviteljica društva Takatuka, organizatorka festivala gledaliških skupin gluhih Gledališče gledalce išče, vodja mednarodnih izmenjav za gluhe in naglušne otroke, organizatorka izobraževanja za odrasle gluhe v gledališču, predvsem pa gledališka pedagoginja, ki se trudi za razvoj in razširitev gledališke dejavnosti med šolanjem.

Gledališka pedagogika? Slišati je kot izobraževanje z igro?

To je drama v izobraževanju. Je metoda, ki je bila razvita v Veliki Britaniji, mi smo se je naučili na Madžarskem. Pozneje smo se začeli povezovati s skupinami po Evropi, ki to metodo uporabljajo, in sicer na Češkem, v Grčiji, na Madžarskem, v Veliki Britaniji.
Kje se učitelji lahko poučijo o tej metodi?

Izobražujemo se v tujini ali pa strokovnjake povabimo v Slovenijo. Vsako leto pripravimo vsaj eno mednarodno konferenco, z otroki hodimo na mednarodne izmenjave, kjer se učimo drug od drugega. Formalnega izobraževanja pa pri nas še ni.

Kako poteka vzgoja otrok v gledališču?

Ker smo po profesiji vzgojiteljice, je glavni cilj vzgoja otrok. Učitelj kot igralec vzpostavi situacijo in otroke spodbudi, da ga sprašujejo in raziskujejo možne razvoje in poteke tega dogodka. Pomembno je, da vsi otroci sodelujejo in da sami določajo razvoj dogodkov.

Na primer?

Imamo igro o mladostniški nosečnosti. Otroke razdelimo v več skupin; ena skupina odigra dekličino družino in prizor, ko jim pove za nosečnost, druga razmišlja, kaj se dogaja, ko dekle to pove fantu, tretja, kako dekle to pove svojim prijateljicam, četrta pa, kako fant to pove svojim prijateljem. Torej obstaja neka situacija, oni pa z igro iščejo svoje poteke zgodbe vse do konca, kjer se ona odloči, ali bo naredila splav. Učitelj jim ne reče, ali je splav v redu ali ne, ampak jim omogoči, da na delavnici predelajo vse mogoče zaplete. Še preden se jim ti morda zgodijo.

Lahko to metodo učenja prenesemo tudi na druga področja?

Seveda, mi smo se osredotočili na vzgojne momente, z metodo drame v izobraževanju pa se je mogoče učiti tudi fiziko ali matematiko. Pravzaprav karkoli. Imeli smo delavnice z učiteljem fizike, ki je uporabljal to metodo. Jaz sem letela po zraku, ker sem bila vektor. Če bi učitelji poznali to metodo, bi tudi pri matemetiki lahko urili socialne veščine, ki jih pridobiš v gledališču. Pa še veliko bolj bi si učno snov zapomnili, ker bi si jo bolje predstavljali.

Kako bi dosegli, da bi ta način učenja poznalo več učiteljev?

Trudimo se, da bi gledališko pedagogiko uvrstili med izbirne predmete na pedagoških fakultetah. Učitelji bi morali imeti možnost, da se izobražujejo in uporabljajo metodo drame v izobraževanju, ampak zaenkrat pristojne inštitucije še niso slišale naših pozivov.

Kaj gledališče nauči otroke?

Otroci v gledališču postanejo bolj samozavestni in znajo bolje povedati, kaj mislijo. Sploh, če je gledališče postavljeno tako kot naše, kjer vse izhaja od otrok, veliko je improvizacije, ni tako, da bi dal tekst otrokom in bi se ga oni učili. Zgodba in vloga se razvijata v procesu. Velikokrat zgodbe tudi sami sestavimo. Izražati mnenje, zagovarjati svoja stališča, privzgojiti čut za odgovornost – vse to je v gledališču zelo lahko. Ker si del skupine in moraš poskrbeti, da boš v pravem trenutku na pravem mestu, da se boš znal odzvati, če se bo kaj zalomilo, da se ne bo zdelo, kot da je nekaj narobe, ampak kot da je to del predstave. Vse te stvari, ki jih z gledališko igro pridobijo, znajo otroci pozneje prenesti v svoje življenje.

Ukvarjate se predvsem z gledališčem za gluhe?

Večinoma, čeprav naše društvo Takatuka organizira gledališke in druge delavnice tudi za slišeče. Tukaj je nNajpomembnejša komunikacija med gluhimi in slišečimi otroki. Vsako leto organiziramo tudi festival gluhih gledaliških skupin Gledališče gledalce išče, na katerega povabimo tudi slišeče gledališke skupine, ki imajo predstave, zanimive tudi za gluhe, torej take, ki niso statične, ampak veliko uporabljajo govorico telesa. Trudimo se, da so predstave, ki jih naredimo z gluhimi na enaki ravni kot druge. Želimo promovirati kulturo gluhih in ne maramo prepričanja, da je vse, kar naredijo gluhi, dobro.

Torej proces nastajanja ni pomembnejši kot končni produkt, čeprav je glavni namen takšnega gledališča vzgoja otrok?

Če je predstava namenjena občinstvu, mora biti gledljiva. Kakovost ni nepomembna. Ni pa to gledališče tako, da bi bilo vse do podtankosti vnaprej načrtovano. Otroci morajo vedeti, zakaj to delajo; potem ni tako pomembno, če kaj odigrajo drugače kot na vaji. Zgodilo se je že, da se je kaj ponesrečilo, a je bilo tako dobro, da smo pozneje to vključili v vse naslednje predstave. Nekaj predstav imamo o komuniciranju z gluhimi, kako jih ogovorimo itd. Bolj izobraževalne za slišeče. Nam se zdi zelo pomembno, da na življenje ne pripravljamo samo gluhih, ampak tudi slišeče, ker je zelo žalostno, da večina ljudi ne pozna niti osnovnih kretenj znakovnega jezika.