Za plakatni nered s slabim zgledom kriva tudi MOL

Spomeniško zaščitena Zlata ladjica najbolj zgovoren primer kršitev mestnih pravil, dvojnih meril in nedoslednosti.

Objavljeno
10. oktober 2014 17.37
Janez Petkovšek, Ljubljana
Janez Petkovšek, Ljubljana
Ljubljana – V mestu je ena najhitreje rastočih dejavnosti zunanje oglaševanje na velikih panojih. Pri tem pa vlada kaos, saj jih podjetja postavljajo ali obešajo vsepovsod in s tem kršijo številna veljavna pravila, da ne govorimo o tem, da se ne ozirajo niti na prometno varnost.

Reklame po mestu je tako mogoče videti po fasadah in na strehah stavb, tik ob pločnikih, kolesarskih stezah, zelenicah, travnikih, sredi obcestnih njiv (na kvazi kozolcih), na številnih navideznih gradbiščnih ograjah, kjer se že leta ne gradi nič ...

Kršitve v Stari Ljubljani

Čeprav je po mestnem odloku v starem mestnem jedru prepovedano stensko reklamiranje, pa mestna oblast in varuhi kulturne dediščine vse pogosteje mižijo ob kršitvah in dajejo soglasja k vse pogostejšim izjemam.

Vzorčni primer je spomeniško zaščitena stavba Zlate ladjice na Jurčičevem trgu. Prvič je bila za potrebe reklamiranja zlorabljena že pred začetkom evropskega prvenstva v košarki. Lansko poletje se je namreč na južni strani hiše pojavil ogromen okvir, na katerega so z dovoljenjem lastnika stavbe, to je podjetje Mestni pristan, obesili reklamno stensko platno. To so storili na pobudo agencije Zadrga in MOL, ki je z njim hotela promovirati največjo športno prireditev v mestu v preteklem letu in novo odprto športno pisarno na Novem trgu nasproti Zlate ladjice. Na njeni vzhodni strani pa so čez polovico fasade obesili še velik dres slovenske košarkarske reprezentance.

Dres je kmalu po koncu prvenstva s fasade izginil, reklamno platno pa je viselo še skoraj leto po koncu prvenstva. Zatem se je na južni fasadi pojavila reklama za evropske volitve, zdaj pa jo že nekaj časa zastira komercialna avtomobilska reklama.

MOL krši lastne predpise

Pri tem MOL, spomeniško varstvo, lastnik objekta in na koncu tudi reklamno podjetje ne spoštujejo veljavnih podrobnih prostorskih izvedbenih pogojev za postavitev objektov za oglaševanje. Ti namreč določajo, da slepe fasadne stene ni dovoljeno popisati ali na njih pritrditi platen, katerih velikost je večja od 36 kvadratnih metrov oziroma bi presegla 65 odstotkov skupne površine fasade. Vse tri prej navedene reklame pa so močno presegale 50 kvadratnih metrov oziroma največjo možno površino fasade. Druga nepravilnost je dejstvo, da je dovoljeno take reklame postavljati le na slepih fasadah, ne pa takih z okni, kakor je primer Zlate ladjice. Četudi gre za dotrajan spomeniško zaščiteni objekt, pa njegovih zanemarjenih fasad do prenove ne bi smeli dovoljevati zakrivati ali »olepševati« s prevelikimi reklamami. Ta je sicer preložena na spomlad, končana pa naj bi bila do junija 2015.

»Legalni« grafiti

Sporna je tudi najnovejša umetniška poslikava spodnjega dela vzhodne fasade. Četudi gre za izjemo, ki je v omenjenih izvedbenih pogojih dopustna, saj gre za akcijo proti nasilju nad mladimi Moč besede (sodelujejo agencija Pristop, ZPM in Telekom z znamko Itak), ki sta jo s svojima soglasjem podprla tako MOL kot zavod za varstvo kulturne dediščine, je vseeno kršeno eno določilo. Fasada namreč ni slepa. Poleg tega so malo pred tem »dovoljenim« grafitom (ki je tudi posredno reklamiranje Mobitela) lastniki zbrisali »nezakonit« grafit neznanega umetnika.

Direktorica Mestnega pristana Marjana Drame je priznala, da so jih različne agencije prosile, naj jim na Zlati ladjici omogočijo reklamiranje, a dodala, da je ob sklenitvi vsake pogodbe zahtevala, da pred postavitvijo dobijo soglasje MOL in spomeniškega varstva. V primerih, kjer je bila (ne)posredno udeležena občina, je zaračunala le minimalne stroške, s podjetjem Urbanum, ki na platnu zdaj komercialno reklamira avtomobile, pa mesečni zakup prostora v višini 1000 evrov.

Nered ob vpadnicah

V Ljubljani se na starih in novih stavbah pojavlja vse več oglaševalskih platen, katerih skupna površina znaša celo od dva- do trikrat več, kot je največja še dopustna. Vzdolž Dunajske ceste smo jih našteli pet, nič manj pa oglaševalci z njimi ne onesnažujejo prostora ob drugih vpadnicah in celo v središču mesta.

Na stavbi Dunajska Vertikala ob Dunajski cesti je na slepi fasadi vse do pred nekaj dnevi visela približno 90 kvadratnih metrov velika komercialna reklama za hibridno toplotno črpalko, na sosednji Eko srebrni hiši pa še visi približno 120 kvadratnih metrov velik oglas, s katerim investitorji tega objekta iščejo kupce pasivnih stanovanj. Površinsko nekaj manjša je zatem Tehrolova reklama, ki na manjši hiši na Dunajski 120 zakriva celo del strehe. Na prenovljeni fasadi obcestnega objekta v križišču Dunajske in Peričeve pa je na skoraj celotni površini predviden prostor za dve večji in eno manjšo reklamo. Trenutno je prevelika le tista za nove avtomobile znamke Hyundai.

Spremembe nujne

Na podlagi naštetih primerov vidimo, da je nujna čim prejšnja redefinicija zunanjega reklamiranja. Ta bi morala sloneti na novih strokovnih podlagah, ki bi upoštevala prometno varnost (odmiki od cest in križišč), z omejitvami števila reklamnih mest in tipov reklamiranja pa preprečevala tudi pretirano onesnaževanje prostora. Z javnim razpisom bi zatem morala poskrbela za pravično razdelitev reklamnih površin (agencija za varstvo konkurence je že 22. februarja lani ugotovila, da ima Europlakat monopolni položaj in da so manjša oglaševalska podjetja v neenakem položaju), vse skupaj pa vgraditi tudi v odlok o oglaševanju in prostorske izvedbene pogoje za postavitev reklam. Pri tem bi se lahko zgledovali po predpisih evropskih velemest (Dunaj). Seveda bi morali vsebovati tudi določila, kako in kdo bi dosledno preganjal kršitelje – ne glede na to, ali gre za zasebnega oglaševalca ali nekoga, ki je z MOL v javno-zasebnem partnerstvu.