Za umetnost je bilo več posluha

Asistentka na filozofski fakulteti za področje umetnostne zgodovine, ki je v svoji doktorski disertaciji raziskovala kulturno dogajanje med obema vojnama, z Martino Malešič v Moderni galeriji pripravlja razstavo o slovenski umetnosti v osemdesetih letih. Takrat sta, kot pravi Asta Vrečko, »kultura in umetnost osvojili vse ravni družbe«.

Razstava ima naslov Novi prostori, nove podobe in je del projekta konfederacije muzejev Internacionala. Po besedah Aste Vrečko skozi pomembnejše dogodke v zadnjem desetletju Jugoslavije omogoča vpogled v takratno »živahno slovensko umetnostno sceno«. Odprtje bo prihodnji petek v Moderni galeriji.

Zakaj spet predstaviti osemdeseta, in ne, denimo, sedemdeseta leta?

V osemdesetih je nastal zanimiv obrat. Družbene spremembe, politična kriza po Titovi smrti in pozneje gospodarska kriza so zaznamovale tudi umetnost in kulturo. Začela so se odpirati nova vprašanja in novi prostori, pri čemer je imela tudi Ljubljana pomembno vlogo. Mladi umetniki niso našli svojega prostora v etabliranih institucijah, zato so začeli razmišljati zunaj veljavnega okvira. Tako je že konec 70. let lastne prostore na Starem trgu dobil Študentski kulturno-umetniški center Škuc. Na začetku 80. let so se hoteli mladi slikarji in kiparji povezati v zadrugo, v kateri bi razstavljali in prodajali dela. To je bilo omogočeno s spremembo zakonodaje in tako so nastale prve trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev Equrna, DESSA in Dokumentarna. Pomemben je bil kontekst Jugoslavije kot socialistične države, ki je poudarjala skupnost, družbenost in vključenost, in ne kulture kot neke avtonomne sfere, namenjene zgolj določenemu družbenemu razredu. Delovanje takratnih kulturnih delavcev in umetnikov kaže, da je šlo za relativno dobro delujoč umetnostni sistem, ki je omogočal – sploh, če ga primerjamo z današnjim – številnim ljudem preživetje, da so se z umetnostjo in kulturo lahko ukvarjali poklicno.

Kako razumeti osemdeseta s sedanje perspektive, po vseh pretresih, ki jih je prinesla sprememba družbenega sistema?

Gotovo gledamo zdaj drugače nazaj, kot so na osemdeseta gledali takratni akterji. Če pa primerjamo, kar se je takrat govorilo in pisalo predvsem z vidika demokratizacije družbe, bi težko rekli, da so se ta načela, za katera so se takrat zavzemali z uvedbo kapitalizma, tudi implementirala. Posluh za umetnost je bil v osemdesetih v podjetjih, in to kljub gospodarski krizi, denimo, zelo velik. Povezava z gospodarstvom se je izražala v sponzorstvih razstav in katalogov na eni strani ter odkupih za zbirke podjetij. Ta so v svojih prostorih, celo menzah, prirejala razstave. Vse skupaj se je umeščalo v neko celostno vizijo, v katero so bili vključeni tudi delavci. Ideja je bila, da umetnost sodi med ljudi. Tak primer je Murin park skulptur, kiparski park, ki je še zdaj pred tovarno Mura, ki pa je žal že šla v stečaj.

Torej je ta park le še spominsko obeležje propadle tovarne?

Pogosto lahko le še nostalgično listamo kataloge in v njih sledimo logotipom podjetij, ki jih ni več. Ko beremo članke ali gledamo oddaje iz osemdesetih, vidimo, da je bil to čas, naklonjen popularizaciji kulture. Tudi zato, ker so se ljudje čutili del tega, ker je bilo družbeno in s tem je bilo tudi njihovo. Danes ta povezava velikokrat umanjka. S tridesetletno distanco lahko vidimo, da je bil prisoten posluh za umetnost, toda da ne bo pomote – tako takrat kot danes – so bili številni pozivi po spremembah umetnostnega sistema, ureditvi statusa kulturnikov in večjemu financiranju kulturne produkcije.

Kot eno od pomembnejših dosežkov kulturnih praks osemdesetih let se omenja poznejšo zasedbo Metelkove. Toda danes je obstoj nekaterih alternativnih prostorov, kot sta Rog v Ljubljani in Sokolc v Novem mestu, v negotovosti. Kako to razumete?

Ključno je, da obstajajo prostori, ki prevprašujejo umetnostni in širši družbeni sistem, v katerem delujejo. Tovrstni prostori, ki niso ukalupljeni v institucionalne, birokratske okvire, so zelo dragoceni za vsako mesto in družbo, saj omogočajo ustvarjanja in organizacije. Z vidika oblasti problem velikokrat nastane, ker se razume obstoj institucionalnih in alternativnih prostorov kot izključujoč. Njihovo ukinjanje prav gotovo ne more prinesti nič dobrega in pomeni kratkovidnost politike in popolno nerazumevanje dogajanja v takšnih prostorih.

Ker ste pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami vstopili v politično stranko IDS, ali to pomeni, da področje umetnosti ni dovolj za družbeno delovanje?

Same umetnosti ali kateregakoli družbenega delovanja ne bi ločevala od politike, ker so stvari prepletene. Ne pravim, da bi morala biti vsaka umetnost družbenopolitično angažirana, gotovo pa vsaka izraža čas in produkcijske pogoje, v katerih je nastala. Ne glede na to, kje se človek udejstvuje, se je težko izvzeti iz nekega širšega družbenega in političnega okvira.