Zadobrovčani nad predelovalca plastike sredi naselja

Stanovalci, živeči okoli obratov Antona Piskarja in Andreja Mesojedca, zahtevajo filtre za izpuste, manj nočnega hrupa in zasmrajanja okolice

Objavljeno
06. junij 2017 21.36
Plastika Piskar
Janez Petkovšek
Janez Petkovšek

Ljubljana – Podjetje za izdelavo plastičnih vrečk Piskar in samostojni podjetnik za predelavo plastike Andrej Mesojedec, ki skupaj že več let delujeta sredi naselij Zgornja in Spodnja Zadobrova, sta zadnja leta hud trn v peti okoliških stanovalcev. Te njun hrup, smrad, prah in nočno delo tako moti, da so ustanovili celo civilno iniciativo, ki zahteva omejitev njunega delovanja na znosno raven.

Civilna iniciativa Zadobrova, ki jo je po besedah njenega vodje Nejca Plečka s podpisi podprlo okoli 200 krajanov, je že lani, posebej intenzivno pa letos, na probleme stanovalcev z obema obratoma opozarjala tako Četrtno skupnost Polje kot občino in vse mogoče državne institucije, ministrstva in njihove (še zlasti inšpekcijske) službe. Ker je bila četrtna skupnost sposobna ustanoviti le posebno tričlansko komisijo, MOL pa jo je zgolj napotila na državne inšpekcijske organe, se je po večmesečnem molku organov odločila še za internacionalizacijo problema. Zaradi neodzivnosti vseh naštetih se je odločila, da o problematičnih zasebnikih seznani še Evropsko komisijo.

Kaj zahtevajo

Plečko je dejal, da podjetnikov sicer ne želijo izgnati iz naselja, temveč hočejo, da namestita čistilne naprave (filtre) na prezračevalne kanale, da do njihovih domov, njiv in okolice ne bi prihajali nevarni izpusti, hlapi raznih nevarnih snovi, kemikalij, parfumov, barv ... In da sta proizvodna obrata zaprta, da se hrup strojev ne širi v okolje, da iz njega ne uhajajo prašni delci mikroplastike (Piskar) ter nevarnih snovi, ki pri prepihu izhajajo iz obratov.

Srž problema

Prek nevladne organizacije Alpe Adria Green (AAG) so včeraj pripravili tudi sporočilo za javnost. In to kljub temu, da so posamezni državni organi začeli »migati« in v zadnjih dneh odgovorajati na davno zastavljena vprašanja, izvedli pa celo nekaj izrednih inšpekcijskih nadzorov (najverjetneje pod vtisom vsesplošnih kritik ob požaru v Kemisu).

Tako so dali vedeti, da na območju Spodnje in Zgornje Zadobrove živi okoli 4.000 prebivalcev. Skrbi jih, da je bila v najbolj vaškem delu naselja (med Snebersko cesto in Cesto v Zajčjo dobravo), kjer je mnogo velikih kmetij, ki se preživljajo s kmetovanjem in gojenjem živine za prodajo ter oskrbujejo meščane s svežo zelenjavo, že pred leti umeščena gospodarska cona PO 605, kjer imata svojo industrijsko proizvodnjo podjetji Plastika Andrej Mesojedec s. p. in Piskar d. o. o.. Trdijo, da se njuna proizvodnja nenehno širi in da je faktor zazidljivosti že presegel zakonsko določeno pozidanost, ki velja za to gospodarsko območje. Ne razumejo, kako je mogoče, da je v tem prehrambnem območju sploh lahko umeščena okolju nevarna industrija (včasih je bila tam le žaga z mizarsko delavnico, op. a.).

Ljudje, ki živijo v njuni neposredni bližini (več hiš je le nekaj metrov od njunih ograj), trdijo, da so že približno 15 let izpostavljeni negativnim vplivom, hrupu, vibracijam in škodljivim emisijam, ki da jih povzročata obrata. Pravijo, da se iz njiju nenadzorovano in brez omejitev v okolje širijo nevarne snovi, hlapi kemikalij, ki se uporabljajo pri predelavi in obdelavi plastike, sintetični dodatki za odišavljanje plastike, mikroplastika in neopredeljene druge moteče snovi.

Zapisali so, da so vodilne osebe obeh podjetij večkrat prosili, naj svoji proizvodnji uredita tako, da ne bosta moteči za okolje in da bi lahko živeli zdravo v svojem bivalnem okolju. Ker to ni zaleglo, so se obrnili na ČS Polje, MOL in državo, a brez uspeha. Zato so »emisije obeh proizvodnih tovarn, ki so škodljive zdravju in moteče za normalno bivanje« prijavili še Evropski komisiji in obvestili medije, saj se boje »potencialne nove ekološke katastrofe kot v Kemisu«.

Poleti je najhuje

Neprijeten, agresiven, sladkoben in zadušljiv vonj ter neprečiščene emisije dima, prahu ter delcev plastike neposredno v okolje so po navedbah iniciative še intenzivnejše poleti, v vročih dneh in ob brezvetrju, ko je to še težje prenašati. Poleg tega je povsem nemogoče takrat zračiti bivalne prostore, imeti odprta okna, sušiti perilo, se zadrževati zunaj hiš ali opravljati delo na vrtovih ali njivah. Škodljiv vpliv naj bi imela obrata tudi na 100 metrov oddaljen krajinski park Zajčja dobrava, namenjen rekreaciji.

Zaprašena solata in krma

V neposredi bližini je tudi veliko kmetij, ki se ukvarjajo z intenzivno kmetijsko dejavnostjo, rejo živine, konj, drobnice, s čebelarstvom, pridelavo hrane, krme, mleka, jajc, vrtnin. Onesnaževanje, ki ga povzročata proizvajalca plastike, ima zato negativen vpliv ne le na lokalno prebivalstvo temveč širše na vse uporabnike od neposrednih odjemalcev prek obratov prehrane v šolah, vrtcih, gostinskih obratih ...

Ker obe podjetji po njihovih informacijah obratujeta brez okoljevarstvenega dovoljenja že prek 15 let, sta najbližja Piskarjeva soseda s Snebrske 138 septembra lani naročila pri Inštitutu Jožefa Stefana meritve. Ugotovitve so po posredovanju Civilne iniciative Zadobrova predali šele 29. maja. Zapisali so, da umetne dišave, s katerimi aromatizirajo plastične vrečke, lahko v koncentrirani obliki moteče vplivajo na človeka, kadar jim je izpostavljen dlje časa v zaprtih prostorih. Tudi raven hrupa v kuhinji obeh stanovalcev je ob obisku dosegla 70 decibelov. Ta pa je bil bolj moteč v nočnem času – zaradi premikanja tovornjakov, viličarjev in odpiranja dovoznih vrat v obrat. Da se iz dimnikov pri Piskarju in Mesojedcu (zlasti) ponoči kadi in da spuščata v zrak dim, saje in prašne delce, pa da dokazujejo tudi izgledi streh na obratih, okoliških hišah in njivah.

Dušan Žigon iz IJS je v poročilu zapisal še, da je dejstvo, da se je obrtna dejavnost v obeh obratih za predelavo plastike zelo razširila in predvsem z emisijami dimnih plinov in hrupom moteče vplivata na stanovanjsko in kmetijsko okolje. Proizvodni objekti so zasedli celotno površino parcel do tovarniške ograje, ki meji na parcele sosedov, veliko je transporta s tovornjaki v naselju, ki je predvsem bivalno in kmetijsko. Konflikt bivanja in tovarniške proizvodnje, ki presega obrtno dejavnost je na Sneberski cesti zelo izrazit in vodi do pogostih pritožb stanovalcev in ogrožanja kmetijske dejavnosti. Čeprav proizvodnja plastike sodi med okolju prijazne, v tem primeru več dejavnosti v obratih (uporaba kemikalij, sežiganje in hrup iz proizvodnje) vpliva na okolico. A dodaja, da bi bile za ovrednotenje tega vpliva potrebne »daljše meritve emisij in hrupa, za kar so pristojne institucije varovanja zdravja. ELME s terenskimi meritvami tega vpliva ni mogla določiti«. S problemom vpliva teh obratov na okolico je seznanil tudi Inšpektorat za kmetijstvo in okolje, ki izvaja občasne preglede in nadzor nad proizvodno dejavnostjo v obeh obratih ob Sneberski cesti.

Sporna dovoljenja

V iniciativi so prepričani, da so gradbena dovoljenja za objekte, zgrajena pred več kot 15 leti, ki so jih pridobili na Upravni enoti Ljubljana, v nasprotju z OPN MOL, ki velja za to gospodarsko cono, čeprav gre za proizvodna podjetja. Ne razumejo, kako da ni nobenega nadzora inšpekcijske službe za okolje in prostor nad delovanjem teh podjetji in da ta očitno že več let deluje le na papirju.

Neprimerna cesta

Zadobrovčani so dali tudi prijavo zaradi 24-urnega hrupa, ki ga povzročata podjetji, in katastrofalnih razmer na krajevni, vaški cesti. Trdijo, da v podjetje prihajajo težki tovornjaki, ki popolnoma v ničemer ne ustrezajo vaškemu okolju. Za Snebersko cesto velja omejitev hitrosti 30 kilometrov na uro, teža tovornih vozil pa ne sme presegati 7,5 tone. Pot pa zatem nadaljujejo do svojih podjetij po še ožji Cesti v Zajčjo dobravo.

Zaradi naštetega so prepričani, da gre za nespoštovanje evropske zakonodaje na področju okolja in kršenje 72. člena naše ustave, ki, določa, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Ta na vzhodu Ljubljane po njihovem ne velja, saj da tam prevladuje kapital.

Pobuda NIJZ

Andrej Uršič iz Nacionalnega ištituta za javno zdravje (NIJZ) je iniciativi te dni končno predlagal, da bi med 12. in 16. junijem izvedli terenski ogled obeh obratov z okolico.

Pojasnila zasebnikov

Ko smo hoteli preveriti še drugo plat medalje, je bil za pogovor pripravljen le Anton Piskar, Andrej Mesojedec pa se prošnji za določitev termina za pogovor sploh ni hotel odzvati.

Tako smo odgovore dobili le od prvega. Povedal je, da delo 19 zaposlenih res poteka 24 ur na dan v treh izmenah, da pri proizvodnji uporabljajo izključno polietilen, ostanke pa da segrejejo do 200 stopinj Celzija in ponovno uporabijo in jih ne kurijo. V nekdanjni sušilnici za les imajo le skladišče surovin (granulat), silos za žagovino pa so odstranili že pred tremi leti. V objektu, kjer je dimnik, imajo staro peč na trda goriva, v kateri so kurili lesne palete in s toploto ogrevali vse prostore. Pred tremi tedni pa so dobili inšpekcijsko prepoved kurjenja, saj za to dejavnost niso registrirani. Kaj bo storil, Piskar še ne ve.

Zatrdil je, da je vedno za dogovarjanje s sosedi, a opozoril, da tudi oni niso brezmadežni. Kmetje tako intenzivno škropijo in gnojijo njive, pokazal pa nam je tudi posnetke kurjenja gum za eno od kmetij, Glede ceste je dejal, da bi tudi sam rad širšo in boljšo cesto do podjetja, a da manjkajoči pas za njeno širitev ni v lasti občine, temveč od kmeta, ki menda zahteva previsoko odškodnino za nekaj metrov zemljišča. In dodal, da to, kar se mu dogaja, ni pošteno in da je razočaran nad odnosom sosedov.