Tiskane izdaje
Ljubljana – »S ponovno objavljeno javno dražbo ljubljanski stanovanjski sklad in MOL nedopustno posegata v moje pridobljene in ustavno varovane pravice, zato znova zahtevam, da se postopek ustavi in prekliče, saj je glede na že večkrat posredovane pravnomočne in pravno zavezujoče dokumente protipraven, nezakonit in protiustaven.«
To je bistvo zahteve za razveljavitev javne dražbe, ki jo je na ljubljanski stanovanjski sklad nedavno poslala Lidija Bokal, potem ko je na občinski spletni strani videla, da naj bi ta znova skušal prodati skoraj 95 kvadratnih metrov veliko stanovanje v hiši na Gornjem trgu 13 s pripadajočim solastniškim deležem na skupnih delih stavbe in zemljišču.
Sporna dražba?
Bokalova, ki trdi, da je večinska lastnica z denacionalizacijo vrnjene spomeniško zaščitene hiše na tem naslovu, jim poskuša dopovedati, naj jutri ne izvedejo dražbe, saj da zanjo nimajo zakonite podlage. Prepričana je, da bi po pravnomočni denacionalizacijski odločbi in na tej podlagi izdanem sklepu o dedovanju po pokojnem Aleksandru Roškarju ter glede na zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnostih smeli stanovanje, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije, ponuditi v odkup le njegovim dedičem. Trdi, da je to pravna zaveza, ki se ji sklad in MOL ne moreta izogniti.
Z večkrat predloženimi »neizpodbitnimi dokazi« (pravnomočne denacionalizacijske odločbe, oba sklepa o dedovanju po pokojnih Aleksandru in Vladimirju Roškarju in ročna zemljiška knjiga) skuša dokazati, da je bila stanovanjska hiša z denacionalizacijo družini vrnjena v celoti, izvzemši štiri stanovanja z omejeno lastninsko pravico, med njimi to, ki ga občina zdaj hoče prodati. Pri tem opozarja, da je lastništvo omenjenih stanovanj le opisno – brez deleža na hiši in lastništvu. S tega vidika po njenem prepričanju samostojen pravni promet ni niti mogoč niti dopusten, kar po njenem določa tudi zakon o denacionalizaciji.
Bokalova zatem pojasnjuje, da je iz zapisnikov štirih prejšnjih neuspešnih javnih dražb razvidno, da je predsedniku komisije Alešu Tomažinu predala zahtevo za prekinitev dražbenega postopka, ker da se z njo prodaja iz nacionalizacije izvzeto stanovanje, skupaj s pravicami, ki mu ne pripadajo. S tem naj bi ji posegali v lastninsko pravico, ki je bila njenemu pravnemu predniku priznana s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo. Opozorila je še, da se pravilnost pravnega stanja ne izkazuje z elektronsko, ampak z ročno vodeno zemljiško knjigo.
Zamolčana dejstva
Po uredbi o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti bi po njenem mnenju morali v objavi o javni dražbi navesti tudi morebitne druge pogoje oziroma opis nepremičnine, ki je predmet dražbe. V navedeni pa naj bi, pravi Bokalova, zamolčali, da zaradi pravnega statusa iz nacionalizacije izvzeto stanovanje (brez deleža na hiši in zemljišču) ne more postati predmet samostojnega pravnega prometa, saj da ima kot zainteresirana večinska lastnica stavbe izključno pravico do nakupa.
Prav tako ni navedeno, da je hiša zavarovana kot kulturna dediščina in da gre za visokokakovosten kulturnozgodovinski spomenik, zgrajen leta 1506. Zato je njegova ohranitev v najširšem javnem interesu, pri čemer pa je spomenik treba ohraniti kot celoto, kot določa zakon o varstvu kulturne dediščine.
Hiša propada
Še huje se Bokalovi zdi, da ni nikjer omenjeno, da je hiša na Gornjem trgu v zelo slabem stanju. Že leta 1982 je bilo ugotovljeno, da spomenik ogroža ljudi v hiši in okolico, zaradi česar se je mesto kot takratni imetnik pravice razpolaganja leta 1991 odločilo za pregled objekta pri ZRMK, zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij, in ta je odkril vrsto poškodb, ki bistveno zmanjšujejo vrednost objekta in varnost konstrukcije. Prav tako je opozorila, da obstajajo številne kasnejše, a zamolčane inšpekcijske odločbe, iz katerih je jasno, da je hiša nevarna za bivanje.
Glede na navedeno Bokalova zahteva preklic javne dražbe, češ da bi z njo posegli v njene lastninske pravice in ji naredili tudi premoženjsko škodo. Predlaga še, naj ji prenehajo sistematično kršiti z ustavo varovane človekove pravice. Po toliko letih sestankovanj, dopisovanj, zahtevah za odkup iz nacionalizacije izvzetega stanovanja je po njenem prepričanju skrajni čas, da sklad z njo sklene neposredno pogodbo, ker da je to v najširšem javnem interesu, saj je spomenik treba ohraniti kot celoto. Odprodaja posameznih delov bi pomenila tudi izgubo njegove vrednosti in celovitosti.
Dokazil jim ni posredovala, saj jih je poslala že večkrat. Posebej je opozorila le na zahtevo vrhovnega sodišča iz letošnjega junija za uskladitev podatkov v elektronski evidenci, iz katere izhaja, da še ni odpravljeno neskladje med podatki, vpisanimi v ročno vodeni zemljiški knjigi, in podatki, prenesenimi v elektronsko evidenco.
Pojasnila sklada
Direktor ljubljanskega stanovanjskega sklada Sašo Rink je pojasnil, da so se za ponovno javno prodajo omenjenega stanovanja »odločili zaradi gospodarnosti in da lastništvo te nepremičnine ni v interesu MOL, saj bi bili stroški usposobitve stanovanja za oddajo v neprofitni najem previsoki«. Z Bokalovo pa da se niso mogli dogovoriti o primerni ceni nepremičnine in torej niso mogli skleniti neposredne prodajne pogodbe.
Pritožbi Bokalove oziroma njeni zahtevi za preklic javne dražbe ne bodo ugodili, saj po Rinkovem prepričanju ni navedla nobenih novih dejstev, s katerimi bi utemeljila upravičenost ustavitve prodajnega postopka. Trdi, da pravic, ki jih navaja, ne uveljavlja v nobenem sodnem postopku, v katerem bi se lahko o njih odločilo. Občina je z namenom, da bi se etažna lastnina in domnevno sporna lastninskopravna razmerja uredila, tudi že vložila predlog za vzpostavitev etažne lastnine po zakonu o vpisu etažne lastnine.
Na to v informacijskem sistemu elektronske zemljiške knjige opozarja plomba oziroma vpis zaznambe o uvedbi postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Sklad ima v omenjeni stavbi sicer v lasti le to stanovanje.
