Tiskane izdaje
Ljubljana - Ko se na koncu teme pokaže svetloba, lahko pomeni, da proti vam drvi vlak, ali pa da ste se po temačnih Plečnikovih stopnicah prebili do čitalnice in s tem, simbolno, do znanja. Kaj pa če se v Nuku napotite po stopnicah, ki vodijo navzdol v klet? Tam obstanete pred zakladnico, nad njo pa bdi Marijan Rupert, vodja zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov.
Varujete skrinjo knjižnih zakladov tako zagrizeno kot zmaj s tremi glavami?
Res je, da imamo le trije ključe našega trezorja, vendar nismo strašni, čeprav moramo biti rigorozni. V pojasnilo: naša zbirka je najbolj zaprt oddelek v knjižnici, treba je pozvoniti, se prej najaviti, gradiva se ne da izposoditi na dom, a smo vedno na voljo za tiste, ki raziskujejo rokopise in stare knjige.
Pa bi kdo želel imeti kaj iz zbirke slovenske pisne zakladnice? So druge knjižnice zainteresirane za kako dragocenost?
Seveda so. Denimo za Supraseljski kodeks, ki sodi med največje dragocenosti naše knjižnice. Nastal je na ozemlju Bolgarije in je eden prvih pisnih dokumentov, napisanih v cirilici.
Marsikdo pa ne ve, da stoji ob boku Škocjanskim jamam, saj je zaščiten kot del Unescove kulturne dediščine.
Svetovna dragocenost je. Žal na Unescovem seznamu še ni Brižinskih spomenikov, ki jih hrani bavarska nacionalna knjižnica v Münchnu.
Prav tako Trubarjeva Cerkovna ordninga ni v naši lasti.
Niti prva slovenska tiskana knjiga, Trubarjev Katekizem, ni. A če se vrnem nazaj: Supraseljski kodeks je ravno tako pomemben za Bolgare, kot so za nas Brižinski spomeniki. Nanj so zelo ponosni in ga pri nas tudi preučujejo. A vendar ostaja v naši hrambi. Pojasniti moram, da v Nuku hranimo le del celotnega kodeksa, drugi del je v Sankt Peterburgu, tretji pa na Poljskem. Restitucija takih knjižnih zakladov ne pride v poštev. Hranimo še druge dragocene rokopise: glagolski kodeksi predstavljajo za Hrvate podoben knjižni zaklad. Po drugi strani pa na Hrvaškem hranijo enega največjih zakladov slovenskega baroka, okoli 7000 grafičnih listov zbirke Iconothece Valvasoriana. Odkupili so jih, ko je zaradi ogromnih stroškov natisa Slave vojvodine Kranjske Valvasor bankrotiral. Bojim se, da v zgodovini nismo imeli vedno pozitivnega odnosa do umetnosti; marsikaj, kar bi moralo ostati na naših tleh, se je izgubilo v tujini.
Koliko bi država morala zbrati in kakšne diplomatske veščine bi morala uporabiti, da bi prišla do njih?
Upoštevajte, da je Trubarjev Katekizem nastal, ko je bila Avstrija naša skupna država, dvorna knjižnica na Dunaju pa centralna za to območje, zato je razumljivo, da se je tam ohranil velik del slovenskega knjižnega zaklada. V Avstriji hranijo dandanes celo več srednjeveških kodeksov z našega ozemlja, kot jih imamo v Nuku. Dejansko gre za njihovo lastnino, a sam njihovo knjižnico vidim kot del naše skupne zgodovine. Zato ne moremo preprosto zahtevati, da nam vrnejo gradivo, ki za nas predstavlja nacionalno kulturno dediščino.
Si je sploh smiselno prizadevati zanje?
Naj pojasnim: pet listov Brižinskih spomenikov v slovenskem jeziku je le del obsežnega kodeksa. Nepredstavljivo bi bilo, da bi jih iztrgali in izvzeli zgolj zato, ker so naše nacionalno blago. Zato si take zaklade knjižnice med seboj izposojamo za razstave. Brižinski spomeniki so bili pri nas na ogled leta 2004.
Ste vi do katere knjige ali rokopisa prišli skoraj po filmsko?
Vse, kar hranimo, ima zanimivo in svojevrstno zgodovino. V tem pogledu mi je zelo pri srcu zgodba o tipkopisih Borisa Pahorja, ki so jih našli ob prenovi Kosovelove hiše v Tomaju. Shranjeni so bili pod streho kurnika in bili v res zelo slabem stanju. Izkazalo se je, da gre za rokopisa dveh ključnih Pahorjevih romanov, Nekropole in Spopada s pomladjo. Sklepali smo, da jih je v času njegove anateme v Jugoslaviji predal prijateljici Anici Kosovel, ki jih je najbrž skrila in nanje pozabila. Prenesli smo jih v Nuk, kjer smo jih temeljito restavrirali.
Čeprav je res, da ima do knjig praviloma dostop le strokovna javnost, to ne pomeni, da smo meščani od njih povsem odrezani. Koliko je vam pomembno, da ohranjate našo radovednost živo?
Precej, saj vedenje o naši kulturni preteklosti pripomore tudi k nacionalnemu ponosu. Ne nazadnje ni samoumevno, da se danes pogovarjava v slovenskem jeziku. Zato občudujem Prešerna, ki je funkcionalno bolje uporabljal nemščino, ki je bila kot jezik del našega kulturnega prostora, a se je vendarle odločil, da bo pisal kot Slovenec. V Nuku smo gotovo zelo veseli vsakega obiskovalca, saj nam je pomembno, da širimo svoje kulturno poslanstvo.
Imate vtis, da je Ljubljančanom mar za knjige?
Mislim, da jim je, a se moramo potruditi, da bi ljudje vstopili v prostore Nuka, si izposodili knjige ali se udeležili prireditve,. Že nekaj časa si prizadevam, da bi v sedanji Plečnikovi stavbi, ko bo zgrajena nova knjižnica, postavili muzej slovenske pisne kulture oziroma literarni muzej. Šolarjem, turistom in meščanom bi radi omogočili, da bi se tako ohranjali stik z našim jezikom in pisno dediščino. Vem, da je branje v prvi vrsti intimno početje, a je hkrati lahko družabno in povezovalno. Pomislite na odmevnost in dolgoživost festivalov v Vilenici ali na Ptuju. Ljubljana bi morala zadržati zanos, ki ga je imela leta 2010, ko je postala prestolnica knjige.
Bi knjiga morala stopiti na plano med ljudi? Bi se spodobilo še nadgraditi trud avtorjev projektov Knjigobežnice ali Knjižnice pod krošnjami?
Seveda. Čudovito bi bilo tudi, če bi človeka pesniška zbirka pričakala, ko bi stopil na vrh gore. Obstajajo prostori, ki niso le dom ali knjižnica, kjer lahko branje postane posebno doživetje. Sam pogosto vzamem knjigo na izlet, jo potegnem iz žepa in berem v naravi. Knjigo je treba primarno izkoristiti v duhovnem smislu, a priložnosti obstajajo tudi v turističnem. Smo že resneje razmislili, kako bi tujim obiskovalcem razen knjižnih prevodov bolj približali slovensko literaturo?
Ljubljana je bila in je še vedno ustvarjalni prostor literatov, a tega tako rekoč ne vidiš - razen na spominskih ploščah na pročelju hiš.
Zanimivo izhodišče je postavil Literarni atlas Ljubljane, ki opisuje zgode in nezgode naših avtorjev. Škoda bi bilo, če ne bi znali tega iz knjižnih strani prenesti v življenje, v mesto. Lepo priložnost bomo imeli leta 2018, takrat bi lahko ob Cankarjevi obletnici oživeli točke, ki jih je obiskoval pisatelj, saj jih ni malo. Ivan Cankar je s svojim ustvarjanjem obogatil naše mesto, ob ohranjanju njegovega spomina bomo obudili tudi njegovo literaturo.
