Tiskane izdaje
Kje se je zataknilo?
Leta 2015 je ministrstvo za zdravje finančno podprlo pilotni projekt varne sobe za injiciranje drog in društvo Stigma izbralo za izvajalca. Lani pa se je projekt ustavil. Prvi razlog je bil ta, da bi moralo ministrstvo ustanoviti delovno skupino za nadzor projekta. Kazenski zakonik namreč določa, da mora varna soba delovati pod nadzorom ali v okviru javnega zdravstva. Čeprav se je ministrstvo k ustanovitvi skupine zavezalo že februarja lani na seji vladne komisije za droge, je po štirinajstih mesecih še vedno ni ustanovilo. Druga težava je v tem, da je ministrstvo, čeprav je projekt leta 2015 podprlo, februarja lani zahtevalo, da ga Stigma ponovno preveri na komisiji za medicinsko etiko, ki prav tako deluje v okviru ministrstva. Vlogo smo oddali februarja, odgovor smo prejeli oktobra. V dopisu so nas zaprosili za dodatna pojasnila, ta smo poslali še isti teden, zdaj pa spet že približno šest mesecev čakamo na odgovor. V štirinajstih mesecih torej komisiji ministrstva ni uspelo spisati odgovora na našo vlogo.
Kakšni so argumenti »nasprotnikov« varne sobe?
Sprašujejo nas, kdo bi prevzel odgovornost, če bi v varni sobi kateri od uporabnikov umrl. Vprašanja so milo rečeno smešna, saj je namen varnih sob ravno to, da se preprečijo smrtni primeri. V dvajsetih letih njihovega delovanja v tujini ne poznajo smrtnega primera. Varne sobe delujejo z namenom takojšnje zdravstvene obravnave uporabnikov drog v krizni situaciji, tam je tudi zaposleno zdravstveno osebje, ki se ob zapletu takoj obrne na urgentno zdravstveno službo, reševalce in center za zastrupitve. V trenutnih okoliščinah se mi zdi bolj pomembno vprašanje, kdo je odgovoren za smrtne primere in zdravstvene zaplete, ki se zgodijo v javnih sanitarijah in drugih javnih prostorih.
Projekt ima verjetno tudi podpornike?
Po naši oceni je mnenje prebivalcev središča Ljubljane o projektu pozitivno. V zadnjem letu smo se sestali z mnogo predstavniki organizacij, ki delujejo na območju centra mesta, Tabora in Metelkove in se srečujejo s problematiko javne uporabe drog. Večina jih projekt podpira in se zaveda, da bi z varno sobo uredili del problematike, ki je v Ljubljani zdaj moteča. Po naših informacijah so četrtna skupnost Center, svetniški skupini Združene levice in SMC in predstavniki nekaterih organizacij na Taboru na občino naslovili več pobud za odprtje varne sobe. Pozitivnega odziva za zdaj še ni.
Kaj pravijo primeri dobre prakse iz tujine?
Izkušnje so pozitivne. Držav, ki uvajajo takšne programe, je vedno več. Poleg Švice, Nizozemske in Nemčije, ki so začele že sredi osemdesetih, so v zadnjih letih programi zaživeli še na Portugalskem, Danskem, Norveškem, Irskem, v Franciji in Španiji, poskusi pa so bili tudi v Grčiji in Romuniji. V Švici so v baselskem in züriškem kantonu projekt po nekaj letih delovanja sprejeli na referendumu, glavni argument prebivalstva je bil, da se v mestu počutijo bolj varne. In če omenim še finančni vidik - enoletni projekt Stigme je ovrednoten na 80.000 evrov, kar je toliko, kolikor stane državo zdravljenje ene osebe, okužene s hepatitisom C. Torej je projekt pozitiven tudi v ekonomskem smislu.
Kako uporabnike prepovedanih drog ozaveščate o pravilnem odmetavanju uporabljenega pribora?
V Stigmi uporabnike drog spodbujamo k vračanju rabljenega pribora v čim večjem številu. Zavedamo se, da vsega ne vrnejo, in to je problematično. Predvsem tisti, ki živijo na ulici in droge tam tudi uporabljajo, rabljenih igel ne vračajo. Na lokacijah, ki so nam znane in za katere vemo, da se tam pojavljajo rabljene igle, postavimo zbiralnike za rabljene igle in upamo, da jih bodo uporabniki uporabili. Občasno izvajamo tudi čistilne akcije odvrženih igel. To je sicer naloga Snage, ki pa jih odstrani samo na lokacijah, ki so javne in v pristojnosti občine. Kar pa šole, vrtci in pločniki po njihovi razlagi niso. Prav tako ne zapuščene hiše, kjer je teh igel največ. Obstajajo pa tudi načini uničevanja igel, ki preprečujejo možnost nadaljnjega širjenja virusov - s temi načini seznanjamo uporabnike drog.
