Ženske v filmski industriji: najprej film, potem otrok

Ta teden se je v Ljubljani mudil vrh sklada za evropske filmske koprodukcije Euroimages. Predstavniki filmske industrije iz 36 držav so s kolegi s Slovenskega filmskega centra (SFC) razpravljali o trenutni evropski filmski politiki, v kateri je vedno glasnejša tudi razprava o zastopanosti žensk v filmskih poklicih.

Euroimages je z raziskavo Evropskega audiovizualnega observatorija situaciji nastavil ogledalo. Številke so precej zgovorne. Le 16,3 odstotka evropskih filmov, posnetih med letoma 2003 in 2012, so režirale ženske. Aktivnih francoskih režiserk je nekoliko več (23 odstotkov), v Španiji je delež osemodstoten, v Veliki Britaniji pa 11-odstoten. Samo četrtino evropskih filmov so producirale ženske. Za bolj ženske filmske poklice po pričakovanju veljajo maska, kostumografija, scenografija, najmanj pa jih je med električarji in snemalci zvoka. Več kot producentk in režiserk je asistentk režije. To, da si nežnejšega spola, se v filmski industriji pozna tudi pri plači; v povprečju je zaslužek režiserk in igralk skoraj za tretjino manjši od moških kolegov.

Kam so izginile vse režiserke?

Domačo sceno je predstavila trenutno najmlajša slovenska režiserka z distribuiranim filmom pri nas Urša Menart, a se je živahna debata v polni predavalnici ljubljanske AGRFT hitro preselila med klopi. V zadnjih osmih letih je Menartova med kolegi študenti režije naštela petnajst fantov in osem deklet. Med njimi sta samo dve, ki resno opravljata delo režiserke. Po drugi strani pa samo dva sošolca še nista posnela celovečerca. Po njenem problem nastane že med študijem, saj ni pravega sistema mentorstva, ki bi študente (ne glede na spol) pripravil tudi na profesionalno življenje po diplomi. Kaj se zgodi z nadobudnimi študentkami, da kasneje obupajo nad poklicem, se je vprašala producentka Ida Weiss. Nekatere se ujamejo v večni krog asistiranja drugim režiserjem in do prvenca sploh ne pridejo, ji je odgovorila najmlajša udeleženka debate, režiserka Maja Prettner.

V resničnem življenju ta poklic naenkrat izgubi ves čar. Ženskam je v tem poklicu težko, na filmskem setu ure namreč tečejo drugače kot za mizo v pisarni. Delovni dan ima lahko celo 16 ur, delovnih dni v mesecu pa je 31. Kar je težko usklajevati z družinskimi obveznostmi, zlasti če je tudi njihov partner filmar, kar je skorajda pravilo. »Pri nas že tako dolgo čakaš na financiranje projekta, ko pa si nekaj časa odsotna zaradi porodniškega dopusta, se še težje spet vključiš v igro,« je povedala režiserka Barbara Zemljič in dodala, da si sama varnost pri poklicu, ki ne pozna redne plače, za silo zagotavlja z dodatnim delom – pisanjem scenarijev in televizijsko režijo. Leta minevajo in po treh letih te premor zaradi otroka lahko stane status samostojnega umetnika. Zato več režiserk razmišlja na način »najprej posnamem film, potem zanosim«. Napaka je torej sistemska, saj bi v tem primeru ženske res potrebovale poseben tretma.

Spol ni merilo za dober film

Raziskava je še pokazala, da so pri prijavljanju projektov na razpise za finančna sredstva ženske v povprečju manj uspešne od moških. Pri tem Euroimages razkriva tudi svoje podatke, po katerih se je lani za sredstva pri njih prijavilo kar 80 odstotkov »moških« projektov, torej takih, ki imajo v ekipi več moških kot žensk. Direktor SFC Jožko Rutar je ob tem opozoril, da se v zadnjih treh letih na njihove razpise ni prijavila niti ena režiserka. Nato so ga kolegice iz evropskega sklada spomnile na švedski primer, kjer je velik uspeh doživel razpis, namenjen zgolj avtoricam. V Avstriji pa na nacionalni ravni posebej spodbujajo producentke, da ustanovijo lastno podjetje in se vključijo v izobraževalne programe. Da je treba ženske v filmskem svetu spodbujati že pred vstopom v profesionalno življenje, se je strinjala tudi producentka Petra Vidmar, ki pa je prepričana, da pri odločitvi za financiranje filma »spol ne igra nobene vloge, če je projekt dober«.

Sicer je res, kot je povedala Jelka Stergel s SFC, da tudi v filmskem svetu večino odločevalskih mest (sveti, odbori, komisije, vodstvo filmskih institucij) zasedajo moški, ženske pa so v najboljšem primeru na podpredsedniških položajih. To stanje si bo na novo ustanovljena skupina za enakopravnost spolov v evropskem filmu na Euroimagesu v prihodnje prizadevala odpraviti. Večja vloga žensk naj bi prinesla tudi večjo kulturno raznolikost, saj bi ženske lahko bolj izrazile svoja stališča, vizijo in talent. »Če je kriterij kakovost, kako je potem mogoče, da je na svetu toliko slabih filmov – in tudi te so v večini posneli moški,« je situacijo humorno parafrazirala hrvaška producentka Sanja Ravlić in sklenila: »Dajmo tudi ženskam priložnost, da jim kdaj spodleti.«