Zgolj glasovanje na lokalnih volitvah ni dovolj

Ljubljana – Pri gibanju Gotof je! je po mnenju politologa, ki vodi nevladni Inštitut za elektronsko participacijo, pozitivno to, da so po protestih na Skupnosti občin Slovenije začeli razmišljati o uvedbi skupnega enotnega sistema elektronskih pobud in peticij, prek katerega bi občani komunicirali z lokalno oblastjo.

Občine v smislu izrabe elektronskih orodij, kot so spletne peticije, vprašalniki in posvetovanja, po Delakordovih besedah trenutno ponujajo razmeroma malo in je to predvsem odvisno od volje posameznega občinskega vodstva.

Kljub razširjenosti informacijsko-komunikacijske tehnologije se ta skorajda ne uporablja z namenom, da bi občane vključili v procese odločanja. Na MOL sicer pravijo, da to ne drži, saj enačijo sodelovanje in soodločanje. Zakaj je po vašem tako? Zakaj se tehnologija ne izrablja v te namene?

Prvi poskusi vključevanja občanov v delo občinskih uprav s pomočjo novih tehnologij, torej e-pošte in raznih spletnih forumov, so pri nas stari več kot deset let. Prvi primer je bil portal velenjske občine e-demokracija. To je bil prvi poskus, ki je nastal iz tehnološkega optimizma v kontekstu celovite informatizacije poslovanja lokalne samouprave. Med drugim se je porodila zamisel, da se del poslovanja prenese tudi na spletno sodelovanje z občani. Razvojno gledano pri tem ni bil narejen ustrezen konceptualni premislek.

To dediščino imamo še danes, ko gledamo spletne strani občin. Bolj so namenjene temu, da občanom omogočajo dostop do raznih obrazcev, podatkov in informacij, povezanih z življenjskimi situacijami, zelo malo pa je dejanskih možnosti za soodločanje, torej, da bi prek spleta imeli možnost aktivne participacije in dialoga s politično oblastjo na lokalni ravni. Pri vsej tehnologiji, ki jo imamo, in njenih potencialih se to na ravni slovenskih občin v smislu soodločanja in večjega vpliva občanov na delo občinskih uprav in politike ni zgodilo. Občine, kar zadeva informacijsko podporo, sicer delujejo dokaj dobro; imajo svoje spletne strani, redno objavljajo informacije javnega značaja, a jim zmanjka pri možnostih aktivnega soodločanja in sodelovanja ljudi. To je sicer stvar konceptualnega premisleka in politične inovativnosti in tudi širših problemov, ki jih ima lokalna demokracija v Sloveniji in so vsekakor bolj družboslovne kot tehnične narave.

Pravite, da je koncept pri nas nastal pred desetimi leti. Zakaj ga ni nihče razvijal?

Slovenske občine so majhne in pri večini se je pred desetimi leti takoj postavilo vprašanje kadrovskih in institucionalnih zmogljivosti ter zmožnosti implementacije pobud občanov. Leta 2003 je bila sprejeta strategija uvajanja e-poslovanja v lokalne skupnosti, v kateri je bil zapisan širok nabor storitev, ki naj bi jih občanom omogočila e-občina, med drugim storitve za sodelovanje občanov. Strategija je imela akcijski načrt, a je bilo že takrat jasno, da so občine precej omejene z viri za informatizacijo upravnih postopkov. Povrhu pri večini informacijska podpora za vključevanje občanov preprosto ni bila prednostna naloga. Tisto, kar je zakonsko predpisano, se je postavilo na splet, vse drugo pa je bila zgolj stvar dobre volje in razmerij političnih moči znotraj občine in seveda pritiska občanov. Ta logika velja še danes.

Če gledamo formalnopravno, občine niso zavezane na splet postavljati elektronskih orodij za vključevanje občanov, zato je to prepuščeno presoji županov, sestavi občinskega sveta in temu, koliko je civilna družba aktivna. Hkrati so tu še velike razlike med občinami. Občinsko upravo v manjših občinah sestavlja nekaj deset ljudi in tam so zadovoljni s tem, da sploh imajo urejen katalog informacij javnega značaja na spletu in spletno stran, ki jo redno osvežujejo. MOL je pred leti posodobila svojo spletno stran, ki je postala portal z različnimi informacijami, hkrati omogoča sodelovanje občanov, ko gre za identificiranje problemov, kaj prebivalce v mestu moti. Denimo, če je treba kje popraviti semafor, postaviti zabojnik za smeti ali urediti kolesarske poti. Mestna občina Celje je v ta namen prva pri nas uvedla servis48.si. Polje, znotraj katerega poskušajo vključiti občane, je povezano predvsem z vprašanji prostora, infrastrukture in okolja. To pa zato, ker imajo občani neposredno izkušnjo, ko hodijo po ulicah, občine pa so ugotovile, da je s spletnimi tehnologijami njihovo védenje pametno skanalizirati v konkretne pobude in rešitve z namenom izboljšanja kakovosti življenja v mestu.

Se lahko to uporablja tudi za preusmerjanje pozornosti?

Tudi. Omejeno je zgolj na eno javno-politično področje. V občinah je še veliko drugih problemov. Pri tem se postavlja logično vprašanje: zakaj občan ne more sodelovati oziroma soodločati pri oblikovanju občinskega proračuna, lahko pa vpliva na to, kje bo stala kakšna klop v parku ali kje bodo parkirišča? Zgolj glasovanje za politično stranko na lokalnih volitvah ni dovolj za vplivanje na strateške razvojne prednostne cilje lokalnih skupnosti.

Pravite, da so težave pri manjših občinah. Glede na to, da je MOL največja, bi občanom lahko ponudila več kot le razpravo o prostoru?

Kar se ponuja na spletni strani, je še vedno precej omejeno. Na virtualnem zemljevidu lahko občan označi lokacijo, kjer opazi težavo oziroma želi podati pobudo, izpolni obrazec in potem dobi povratno informacijo, kaj bodo na občini v zvezi s tem naredili. To, kar bi bilo treba še narediti, je odpreti razpravo o prihodnosti občine v širšem smislu. Eden takih primerov je bil projekt Ljubljana – pametno mesto, toda z njim po moji oceni niso izkoristili vsega potenciala. Sicer je to obetaven primer, kako se da s pomočjo novih tehnologij izboljšati kakovost bivanja, a je potreben še korak naprej v smeri soodločanja.

Ko smo ljubljanske mestne svetnike vprašali, ali bi podprli uvedbo participativnega proračuna, pri katerem občani soodločajo o porabi javnega denarja, jih je veliko odgovorilo, da so oni izvoljeni, da to počnejo. Hkrati pa tudi občani za kaj takega doslej niso pokazali zanimanja.

Vstaje po Sloveniji so pokazale na omejenost predstavniškega modela demokracije na ravni lokalnih skupnosti. Imamo sicer kar nekaj sistemskih možnosti neposredne demokracije – od referendumov, občnih zborov, pobud občanov – vendar se v večini občin redko uporabljajo. Pri tem je ključno vprašanje politične kulture in čuta za aktivno državljanstvo v nas samih. Prepričan sem, da bi to morali vnesti v izobraževalni sistem, torej mlade učiti o pomenu aktivnega državljanstva in spremeniti predstavo o politiki kot samo o nečem slabem. Karkoli v zvezi s političnimi strankami ima danes zelo slabo podobo, kar kaže tudi dogajanje okoli protikorupcijske komisije. Marsikdo se prav zato noče ukvarjati s političnimi vprašanji, če pa se že, je to predvsem protestne narave. V Sloveniji nimamo kulture političnega dialoga, ker je vse preveč izigravanja, partikularnih interesov in neupoštevanja zavez. To ljudi odbija in je tudi eden od razlogov, da orodja elektronske participacije niso polno izkoriščena.

Bi lahko napovedani predlogi, kot je odpoklic županov, prinesli spremembo?

To bo treba dobro premisliti, kajti zelo hitro se odpre vprašanje populizma in možnosti, da lahko skupina ljudi, ki morda ni reprezentativna, je pa dobro organizirana okoli partikularnega interesa, ki ni preverjen v širši javnosti, zruši legitimno izvoljeno oblastno strukturo. Treba bo določiti merila in standarde ter opraviti celovit premislek, da ne bo na koncu več škode kot koristi. Vsekakor pa je treba način izvajanja politik na lokalni ravni, ki je še zmeraj preveč hierarhičen in zaprt, zato predlogi občanov pogosto naletijo na gluha ušesa, reformirati in nadgraditi, tudi s pomočjo elektronskih orodij.