Žiga Aljaž: Tisti, ki poriše vlake, je car

Ljubljana – V zgodnjih dvajsetih je risal stripe, v tridesetih raje ustvarja glasbo, konvencionalnosti pa ni maral nikoli. Znan je kot del »posvečene« skupine ZEK Crew. Sigmund, kot mu tudi pravijo, je obiskoval akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, za svoje delo je med drugim prejel magdaleno in Brumnovo nagrado.

Ste si vzdevek Sigmund nadeli sami?

Da. Uporabljal sem ga na spletni strani 3delavnica, kjer sem objavljal prve oblikovalske in ilustratorske izdelke. To je bilo na začetku moje poti, kasneje sem množično uporabo vzdevka opustil, ker sem se zavedel zanimivosti svojega lastnega imena in priimka, sestavljenega iz dveh imen.

Ima vzdevek kakšno zvezo s psihologijo?

Ne, ampak psihologija me zanima.

V kakšnem smislu?

V šoli sta me toliko, da sem posegal po dodatni literaturi, zanimali le filozofija in psihologija. Pri ustvarjanju vizualnega moraš imeti znanje o človeški psihologiji, saj prek vizualnega sporočaš določene stvari določeni skupini. In psihologijo te skupine moraš poznati, če hočeš biti pri komuniciranju uspešen.

Ste avtor uspešnega omrežja Stripgenerator, s pomočjo katerega je bilo ustvarjenih že več kot 600.000 stripov. Kako je projekt nastal?

Stripgenerator je izvleček mojega zanimanja o dveh svetovih: elektronskem, digitalnem, igralniškem ter tradicionalnem, zaprtem, stripovskem. Ta svetova sem združil in nastal je omenjeni projekt. Vedno razmišljam, kako povezati na prvi pogled popolnoma nezdružljive reči v neko novo, manj klasično.

Enako velja za glasbo, s katero se bolj ali manj ukvarjam v prostem času zadnja tri leta. V skupini Loudspeaker Alliance sem vokalist, aprila smo izdali drugi album, Let's dance. Je mešanica postpunk, indie, rock in elektronske zvrsti, v kateri so komadi avtorske produkcije.

Ravno elektronski glasbi očitajo, da ni v njej nič izvirnega?

Odvisno, v kateri. Čeprav je na primer jazz zelo odprt, ima po drugi strani tudi dokaj stroga pravila, znotraj katerih moraš improvizirati. Čim gre ena zadeva preveč iz konteksta, to ni več jazz, ampak nekaj drugega. Na neki način je ukleščen v svojo formo, tako kot še nekatere druge zvrsti. Pri marsikateri velja, da če delaš po svoje, kršiš veljavna pravila in si hipster. Mi radi z združevanjem različnih žanrov in stilov delamo nove stvari. Še zelo zadovoljni smo, kadar nam uspe narediti nekaj svojega.

Torej ste hipster?

Najbrž. Vse, kar delam, in način, kako to delam, me definira kot hipsterja. Sicer sem pa prestar, da bi se ukvarjal s tem, ali kaj sem ali nisem.

Če bi se morali sami upodobiti v stripu, kakšna bi bila ta figura?

Sem se že. Prva figura v Stripgeneratorju sem bil jaz. Potem sem narisal še vse svoje prijatelje, zatem pa sem na naiven in zabaven način upodabljal situacije, ki so se nam dogajale. Šele po teh začetnih ilustracijah je padla ideja, da zadevo ponudimo ljudem, da si sami sestavljajo svoje stripe.

Ste tudi del skupine ZEK, s čim se ukvarjate v zadnjem času?

Po dvoletnem zatišju smo se spet nabrali, ukvarjamo se namreč s produkcijo nove razstave, ki je predvidena za 29. oktobra, kje točno bo in kakšna bo, pa še ne morem povedati.

Si lahko umetnost izdelamo sami?

V postmodernizmu je umetnost lahko vse, kar nekdo definira kot umetnost. Postmodernizem veleva, da če nečesa nihče ne definira kot umetnost, to ni umetnost. Iz tega sledi, da je lahko katerokoli delo umetniško, če občinstvo tako določi.

Kaj vi definirate kot umetniško delo?

Mi si ne želimo definirati. Mi nekaj delamo, drugi naj povedo, kaj to je. Naj se kdo drug ubada s tem, ali sem hipster in ali je moje delo umetnost.

So porisani vlaki Slovenskih železnic umetnost?

To naj pove kdo drug. Če nekdo to definira kot umetnost, potem je.

Nam lahko pomagate razumeti grafite na vlakih?

To je titula med grafitarji. Tisti, ki poriše vlake, je car. Grafitarstvo, naj bo po vlakih ali stenah, je v čisti osnovi vrsta označevanja teritorija, iz tega pa se je potem razvilo nekaj precej zanimivega.

Svet grafitov je kar zaprt. Zakaj?

Bolj odprt je kot katerakoli druga institucionalna umetnost, za ogled katere moraš v galerijo. Je pa res, da ga veliko ljudi ne razume. Potrebuješ neki vpogled, toda kot forma ti je vedno na voljo, je ljudska umetnost.

Kako lahko razberemo pomen ulične umetnosti?

Tako, da vprašaš uličnega umetnika.

Kako pa veš, kdo je, če se nikoli ne podpišejo z imenom?

Internetna anonimnost in ulična sta si zelo podobni. Pri obeh »serješ« po drugih zidovih ali pa delaš kaj dobrega, se na primer boriš proti oblasti. Spomnimo se protestov v Ljubljani. Vsi smo bili njihovi organizatorji, zato nihče ni mogel biti preganjan. Enako je lahko z ulično umetnostjo. Nekateri grafiti so morda brez pomena, drugi imajo globlji pomen.