Tiskane izdaje
Ljubljana – Štirinajstletni Hossin Ahmadi je dobro leto dni po tistem, ko je z družino pribežal v Slovenijo, stopil na stopničke. Na mednarodnem turnirju v tajskem boksu v Črnomlju je osvojil zlato medaljo. Toda kmalu zatem so z notranjega ministrstva afganistansko družino obvestili, da so zavrnili njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.
»Vesel sem bil medalje, zdaj pa ne vem, kaj bo,« je, medtem ko je sedel na tleh v telovadnici tajskega boksa Khun Kao Ljubljana, razlagal Hossin Ahmadi. »Upal sem, da bo medalja pomagala, da bomo lahko še naprej živeli v Sloveniji, toda zdaj, ko smo dobili negativni odgovor, smo žalostni,« je priznal štirinajstletnik. Šestčlanska hazarska družina je iz Bamiana zbežala pred približno dvema letoma, zadnje leto in dva meseca so v Sloveniji nastanjeni v eni sobi viškega azilnega doma. »Na začetku je bilo težko, nismo znali jezika in nismo poznali ljudi. Ampak danes govorim slovensko, hodim v šolo, treniram, tu imam prijatelje. Želim si ostati,« je dejal.
»Poslati hazarsko družino nazaj v Afganistan je zelo nevarno,« poudarja Faila Pašić Bišić, direktorica dobrodelnega društva Up, v katerem med drugim pomagajo beguncem. Hazari so šiitska skupina v večinoma sunitskem Afganistanu. »Uradna razlaga je, da se bodo oni, ki prihajajo iz podeželskega okolja, veliko lažje integrirali v afganistansko urbano okolje kot pa v neko zahodnoevropsko, toda v Sloveniji so se že integrirali, in to zelo dobro,« meni Pašić Bišićeva. Med obiski v viškem azilnem domu so, kot pravi, opazili, da ni organiziranih športnih dejavnosti, čeprav si jih otroci želijo. »Šport ne sme biti ekskluzivna pravica določenih družbenih skupin, ampak mora biti socialni prostor in omogočati enake možnosti. Skozi športno integracijo, ki je v Sloveniji zelo zanemarjena, bi lahko postavili nov model vključevanja ljudi in hkrati fante umaknili z ulice.«
Da v telovadnici »pridejo med ljudi«, medtem ko so v azilnem domu umaknjeni od drugih, poudarja Andrej Žveglič, predsednik in glavni trener v ljubljanskem športnem društvu Khun Kao. »Zbrali smo fante, ki jih veselijo borilne veščine, in zdaj trenirajo. Šport jih uči discipline, nenasilja in spoštovanja,« pravi. »Tu trenirajo različne strukture ljudi, rekel bi celo, da gre za neko povprečno slovensko strukturo, tudi z različnimi mnenji, ko gre za odnos do migrantov. Toda skupno jim je to, da o tem prej niso veliko vedeli, vsak se je izobraževal iz svojih medijev, ali je to realno ali ne, je drugo vprašanje, toda zdaj trenirajo skupaj in so postali prijatelji.«
Po nedavno osvojeni zlati medalji je Ahmadijeva družina dobila odločbo notranjega ministrstva, s katero so jim zavrnili mednarodno zaščito rekoč, da lahko odidejo v afganistansko glavno mesto. »Pravijo, da lahko živimo v Kabulu, ker tam ni nevarno in ni talibov. Toda to ne drži, samo poglejte novice. Nedolgo nazaj je v enem napadu umrlo tristo ljudi,« je dejal Ahmadi.
Na ministrstvu za notranje zadeve odgovarjajo, da ni mogoče posplošiti, ali je Afganistan varna država ali ne. »Nekatere province so varnejše od drugih.« Toda na slovenskem zunanjem ministrstvu odsvetujejo vsa potovanja v Afganistan »iz varnostnih razlogov«. Po njihovi oceni so varnostne razmere v državi, kjer so ZDA nedavno odvrgle največjo nejedrsko bombo, zdaj pa se nagibajo k napotitvi dodatnih tri tisoč vojakov, zelo slabe.
Loterija in neenakost
Da je razlog za zavrnitev prošenj za mednarodno zaščito »neizpolnjevanje pogojev, ki se najpogosteje izkazuje v nekredibilnosti prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi«, pojasnjujejo na notranjem ministrstvu. »Ne moremo se strinjati, da afganistanski državljani redko dobijo mednarodno zaščito, saj je od vsebinsko obravnavanih prošenj kar tretjini ugodeno.«
Toda njihovi podatki o mednarodni zaščiti kažejo drugačno sliko. V Sloveniji je lani zanjo zaprosilo 419 afganistanskih državljanov, kar je 32 odstotkov vseh prosilcev. Od tega je bilo 219 odraslih in dvesto otrok, med njimi 164 mladoletnikov brez spremstva. Toda od vseh lani vloženih prošenj so mednarodno zaščito priznali štirinajstim mladoletnikom brez spremstva. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, so 248 postopkov »ustavili«, ker so prosilci »samovoljno zapustili Slovenijo«, med njimi je bilo 131 mladoletnikov brez spremstva. Še 59 prošenj so »zavrgli«, ker so ugotovili, da je za njihovo obravnavo odgovorna druga članica EU, 24 pa so jih »zavrnili«. Po njihovem to pomeni, da so obravnavali zgolj 38 prošenj in ugodili štirinajstim. »Zato ne moremo govoriti o velikem razkoraku med vloženimi in ugodenimi prošnjami,« pravijo na ministrstvu.
Medtem ko je od leta 2009 prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložilo 776 afganistanskih državljanov, jih ima trenutno 33 veljaven status mednarodne zaščite, od tega jih ima deset dovoljenje za stalno prebivanje, preostali pa le začasno.
Da zadnja leta ni konsenza o tem, ali so razlogi, ki jih navajajo afganistanski prosilci za mednarodno zaščito, utemeljeni ali ne, opozarja Miha Nabergoj s pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij. »To je sivo polje, kajti če pogledamo, kako je definirana mednarodna zaščita, afganistanski primeri tako očitno kot prebivalci nekaterih drugih držav pod to ne padejo, toda če pogledamo razmere v Afganistanu, vidimo, da je zaščita potrebna, in to verjetno za večino, ki pride.« Vendar Slovenija, kot poudarja, azil podeljuje izključno afganistanskim mladoletnikom brez spremstva, in to le tistim, ki v Afganistanu nimajo staršev, h katerim bi se lahko vrnili. »V zadnjih letih smo imeli samo en primer, da je mednarodno zaščito dobil odrasli Afganistanec.«
Nabergoj govori o loteriji. »Italija podeli azil 97 odstotkom afganistanskih prosilcev, Švica 89 odstotkom. To dobro ponazarja neenako obravnavo med državami Evrope, ki je sploh eden večjih problemov evropskega azilnega sistema,« opozarja Nabergoj. Slovenija je po njegovem med strožjimi državami. »Pristojni organ navadno uporabi institut notranje razselitve, in v primeru Afganistana negativne odločbe pogosto daje prav na tej podlagi, češ da je Kabul mesto, kamor je možna notranja razselitev. Toda poročila mednarodnih organizacij in pristojnih vladnih uradov različnih držav kažejo, da ni tako.« Pri tem Nabergoj opozarja tudi na problematično odločanje pristojnih na slovenskem notranjem ministrstvu. »Na videz presojajo individualno, toda kakovost odločb je pri nas precej nizka. Obrazložitve so pomanjkljive in ne vsebujejo tistega, kar bi morale, posledično pa je tudi sama odločitev pogosto napačna.«
Težki boji
Na težke razmere, v katerih so se tudi po begu iz opustošenih držav znašli begunski otroci, opozarja Goran Popović, ravnatelj na osnovni šoli Livada, kjer se trenutno šola šestnajst otrok iz ljubljanskega azilnega doma, med njimi tudi Hossin Ahmadi. »Vključijo se, se trudijo, potem pa jim zavrnejo prošnjo za mednarodno zaščito. To je zanje veliko razočaranje. Njihova usoda je žalostna, najmanj so krivi za to, kar jih je doletelo.« Na šoli tako s pismi podpore, ker, kot pravi Popović, pooblastil, ko gre za azilne postopke, nimajo, sporočajo ministrstvu, naj otroci ostanejo, kjer si želijo ostati.
Hossin Ahmadi od lanskega septembra večino časa po šoli preživi v telovadnici na Tržaški cesti. Trener Žveglič ugotavlja, da je zelo hitro napredoval. »Samo vprašanje je, kaj bo čez pet let, če bo lahko ostal tukaj. Tajski boks je pred kratkim postal olimpijski šport in Hossin je velik talent. Do zdaj je pokazal veliko volje do treninga, zagnanost, volja, pridnost in talent pa prinašajo medalje.«
Žveglič pri tem spomni na besede boksarja Mateta Parlova, ki je dejal, kako bi lahko bil nacionalist, ko pa je svetovni prvak. »Nekomu, ki je v ringu, je vseeno, ali nasprotnik prihaja iz Afganistana ali je budist, važno je, kako dober je. Oba sta prehodila podobno težko pot, da sta, kjer sta, in to ni lahka pot. Preden stopiš v ring, kot je to v zelo kratkem času uspelo Hossinu, je treba kar nekaj dati skozi, in to so težki boji, primerljivi z življenjem.«
