»Dvomov o poslovanju občine ne sme biti«

Ljubljana – Kandidat Stranke Mira Cerarja, zmagovalke državnozborskih volitev, upa, da je tudi v Ljubljani prišel čas, ko so si volivci zaželeli drugačnega načina dela. Megalomanskih projektov ne obljublja, zagotavlja pa, da bi poskrbel za zakonito in transparentno poslovanje občine.

Aleš Avbreht, 43-letni odvetnik in solastnik odvetniške družbe, ki sta jo s partnerjem ustanovila leta 2000 in danes šteje 17 zaposlenih, je ta konec tedna izpustil nastop na berlinskem maratonu, ker se je zadnji hip odločil vstopiti v župansko tekmo v glavnem mestu. Napoveduje pa, da bo prvi županski kandidat, ki bo pretekel letošnji ljubljanski maraton.

Važen je način

Pravi, da je pri odločitvi za kandidaturo pretehtal izziv. »Ves čas poslušam, da se ne da nič narediti, da se ne da bolje delati. Tega ne verjamem.« Sedanjemu županu priznava, da je gotovo nekaj naredil, toda vprašanje je, po kakšni poti. »Obstajajo nekateri dvomi o poslovanju glavnega mesta, ki jih ne bi smelo biti. O poslovanju javne oblasti, mestne občine, države ne sme biti dvomov, sploh pa ne, da se tako zgostijo, da to postane že splošna percepcija.«

Zato je ena od njegovih glavnih obljub transparentno in zakonito poslovanje občine. Pa je po njegovem volilno telo tako kritično, da ga poleg tega, kaj je bilo storjeno, zanima tudi, kako in za koliko denarja? »To je osnova. Sicer nas bodo projekti, ki niso bili izpeljani na ta način, tepli.« Poseben poudarek v programu daje javnemu naročanju, saj se s tem področjem ukvarja tudi kot odvetnik. Prepričan je, da bi z drugačno pripravo tehničnih specifikacij javnih naročil lahko pritegnili več ponudnikov in dosegli nižje cene.

Ne verjame županu Jankoviću, ki pogosto poudarja, da naročila izvajajo pregledno in da imajo zelo malo pritožb? »Razlog za malo pritožb so visoke takse na državni ravni. Te znašajo 25.000 evrov, če hočeš vložiti revizijo kot neuspešni ponudnik, in 7000 evrov na razpisno dokumentacijo za gradbene objekte. Mala podjetja, ki so odrinjena zaradi diskriminacijskih zahtev v razpisni dokumentaciji, si tega ne morejo privoščiti.« Drugi problem je, da nimajo vsi enakih informacij: »Posameznih primerov ne bom imenoval, ker jih zaradi poslovne in poklicne molčečnosti ne smem. Ampak če je na portalu javnih naročil objavljena informacija o roku izvedbe, ti pa kot favoriziran ponudnik veš, da boš imel daljšega in da te naročnik ne bo kaznoval s pogodbeno kaznijo ali unovčitvijo garancije – kdo se prijavi in spusti ceno? Tisti, ki to ve.« Razberemo, da govori o nedavno oddanem poslu za prenovo Slovenske ceste, pri katerem je pogodbeni izvedbeni rok 105 dni, Janković pa je javno napovedal, da bodo dela trajala od štiri do šest mesecev. »To je javno preverljiv podatek in take stvari se ne smejo dogajati,« poudarja Avbreht.

Poklicno se ukvarja tudi z javno-zasebnimi partnerstvi, kjer v MOL v zadnjem obdobju ne vidi nobenega uspeha. Vsi projekti, ki so propadli, so podobni: preveč megalomanski javni del, na neki način forsiran zasebni partner. Zato poudarja, da je treba zastaviti realen projekt v okviru tega, kar potrebujemo. Kritičen je tudi do privabljanja zasebnih in tujih investitorjev. Velikih zasebnih investicij v preteklih osmih letih ni bilo, ugotavlja in dodaja, da se Zoran Janković teh kompleksnih zadev loteva preveč s stališča moči. Sam bi nasedle projekte in prazne gradbene jame reševal z ustanovitvijo mestne razvojne pisarne, v katero bi povabil strokovnjake, arhitekte, urbaniste, tržnike, nepremičninarje ..., in z njimi po svetu aktivno iskal investitorje. »Župana in njegovo ekipo mora spoznati Evropa, svet,« pravi, pri čemer je prepričan, da bi bili uspešni in ne bi šlo le za kopičenje uradniškega aparata. Razmislil bi tudi o znižanju komunalnega prispevka.

Vključevanje brezposelnih

Poleg drugačnega načina poslovanja in priprave projektov je eden glavnih poudarkov Avbrehtovega programa uravnotežen razvoj vseh 17 četrtnih skupnosti. V vsaki bi uredil osrednji del z upravnimi prostori, trgom, igrali in drugimi elementi za druženje. »Zagotoviti je treba osnovne stvari, kot so voda, kanalizacija, varne ceste in pločniki. Kjer jih ni, mora biti to absolutna prednostna naloga.« Participacijo občanov bi povečal tako, da bi seznami, za kaj naj gre občinski denar, začeli nastajati od spodaj, torej na ravni ČS. Tako obljublja tudi nekoliko večji delež denarja, namenjen četrtnim skupnostim.

Poudarja še pomen vključevanja brezposelnih. Tu si želi več sodelovanja občine in države, saj gre za ljudi, ki so nemara na poti v brezdomstvo. Občina po njegovem lahko pomaga s sofinanciranjem programov mentorstva. Pa tudi tako, da jim na primer omogoči obdelovanje zemlje, lokalno tržnico za prodajo pridelkov ali da jih vključi v pomoč starejšim, ki je njena odgovornost.

Na področju prometa obljublja širjenje rumenih pasov (brez širitev cest), nova parkirišča P+R, do njih pa ekspresne linije LPP. »Dolgoročno si je treba prizadevati za tako dober javni prevoz, da bo tudi poslovnež, ki se mu vedno mudi, uporabljal P+R.« Slovenskim železnicam pa bi predlagal več vmesnih železniških postaj. Zapora središča mesta se mu zdi pozitivna, vendar je treba premisliti, ali jo je še smiselno širiti, in preveriti, kakšni so dejanski učinki zapore Slovenske ceste – tudi na okoliške ceste.