»Poslovanje MOL po domače zame nesprejemljivo«

Ljubljana – »Ljubljana smo ljudje,« to je predvolilni slogan županske kandidatke stranke SD Irene Kuntarič Hribar, s katerim hoče volivcem povedati, da je treba ljudi poslušati, slišati in potem to tudi upoštevati. Biti župan je namreč javna funkcija, ki je nikakor ne smeš opravljati tako, kot da gre za zasebno podjetje.

Štiriinštiridestletna univerzitetna diplomirana pedagoginja, ki z družino v mestu živi že vse življenje (večinoma v Podutiku), ima za seboj bogato poslovno in politično kariero tako na mestni kot državni ravni. Že štiri mandate je članica sveta ČS Dravlje (od tega dva kot predsednica), je pa tudi članica MOL v svetu zavoda OŠ Dravlje in zavoda Gimnazije Poljane. Zaposlena je na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – kot vodja sektorja za vseživljenjsko učenje in štipendiranje, ljudje pa jo poznajo tudi kot športnico in ustanoviteljico Curling društva Ljubljana.

ČS naj dobe pravico veta

Iz opisanega je razvidno, da na lokalni ravni dobro pozna delo četrtnih skupnosti in potrebe meščanov, ki so po njenem prepričanju prevečkrat zanemarjene, javno postavljene zahteve pa preslišane. Njena vizija je, da bi v prihodnosti v 45-članskem mestnem svetu morali kot svetniki sedeti predsedniki vseh sedemnajstih ljubljanskih četrtnih skupnosti. To bi bil namreč edini način, da bi imeli neposredni vpliv na odločanje. Posvetovalni funkciji ČS bi dodala pravico veta oziroma možnost, da se z dnevnega reda mestnega sveta umakne vsaka točka, povezana z njenimi interesi, če predlog ne bi bil usklajen s potrebami četrti in prej potrjen na seji sveta posamezne ČS. Praksa, da je mestni svet zaradi absolutne večine županove liste lahko potrjeval celo sklepe, ki jim je nasprotoval kateri od odborov in še prizadeta ČS za povrhu, zanjo pač ne bi bila dopustna.

Vsaki od ČS bi Kuntaričeva iz mestnega proračuna dala vsaj po 50.000 evrov na leto, pri čemer bi te samostojno razpolagale z denarjem, ne da bi jim bilo treba čakati na soglasje MOL. Kandidatka SD je prepričana, da je že skrajni čas, da se začne več proračunskega denarja vlagati na obrobje mesta, saj se ji zdi nedopustno, da je središče mesta urejeno, drugod pa so še deli, kjer nimajo niti vodovoda in kanalizacije in tudi ne redno vzdrževanih cest in drugih javnih površin.

Urbanizacijo znotraj avtocestnega obroča podpira, a pravi, da te ne bi smeli izvajati na račun krčenja zelenih površin. Kot legalistka, ki ni nikomur dolžna vrniti kakršnekoli usluge, pa obljublja, da bo v primeru izvolitve za županjo poslovala zelo pregledno. To pomeni, da pri njej ne bi bilo vstopanja pri stranskih vratih, da bi bili vsi mestni posli pregledni, brez »obveznih« donacij in vezanih trgovin. Pri javnih naročilih bi najprej poskrbela, da bi bili mestni uradniki v tem oddelku strokovno usposobljeni sami pripravljati vsako od njih in bi prepovedala vsakršno najemanje takih strokovnjakov zunaj uprave. Popise del za posamezno naročilo bi morali pripraviti tako dobro, da bi po koncu pogajanj s ponudniki lahko podpisali pogodbo na ključ. Podpisovanja enega ali več aneksov k njim namreč ne bi več dovolila.

Proti kupčkanju

Kuntaričeva je še prepričana, da je treba Ljubljano vrniti Ljubljančanom, strankarska pripadnost pa pri tem ne bi smela biti pomembna. Pravi, da ko delaš zanje, strankarske koalicije ne potrebuješ. Zato bi, če se bo uvrstila v drugi krog volitev, odločno zavrnila vsako podporo drugih strank, ki bi temeljila na koalicijskih kupčkanjih in protiuslugah.

Kot demokratka se zavzema, da bi, denimo, o vprašanju sežiganja odpadkov v Ljubljani in lokaciji obrata za sežig ostanka odpadkov, dali besedo tako stroki kot Ljubljančanom, o predlogu za ali proti taki rešitvi pa bi odločali na zavezujočem referendumu.

Kot javna uslužbenka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ima tudi zanimive rešitve za mlade in stare. Prvim (ne le mladim družinam in socialno šibkim) bi poleg več neprofitnih stanovanj omogočila, da bi odprli več manjših trgovinic in poslovnih prostorov (praznih je po mestu vse več). Razmišlja o tem, da bi bili ti nekaj časa oproščeni najemnine, obvezni pa bi bili redno plačevati obratovalne stroške. Ker je starejših Ljubljančanov vse več, bi za aktivnejše okrepila pomoč na domu in delo dnevnih centrov, predvsem pa bi podpirala projekte, ki bi temeljili na medgeneracijskem sodelovanju ter okrepila preventivno dejavnost. Kot športnica je prepričana še, da bi morala občina skrbeti predvsem za pomoč društvom in podmladku na amaterski ravni (sofinanciranje trenerjev in dvoran).