Nedelo: »Starši ne morejo biti nikoli preveč zaskrbljeni«

To ugotavlja Zvone Horvat Žnidaršič, ki vodi terapevtsko skupnost Srečanje v okviru zavoda Pelikan (Slovenska Karitas). Večinoma se starši odzovejo prepozno. Če bi bili pretirano zaskrbljeni, bi lahko že marsikaj rešili, meni sogovornik z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z odvisniki in njihovimi družinami.

Družina je najpomembnejši preventivni steber za preprečevanje odvisnosti od drog med mladimi, je zapisano v knjigi Mladostnik in droga avtorjev Andreja Kastelica in Marije Mikulin. Kako zelo pomembna je oziroma ali starši lahko obvarujejo svoje otroke pred drogami in kako, smo se pogovarjali z Zvonetom Horvatom Žnidaršičem in Andrejem Kastelicem, vodjo centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog.

Vsak dan jih pokličejo v povprečju trije ali štirje starši, ki jih skrbi, da se njihov otrok drogira, pove Zvone Horvat Žnidaršič: »Opisujejo simptome, znake, za katere sumijo, da bi utegnili razkrivati zasvojenost, in sprašujejo, ali jo res. Seveda jim po telefonu ali po elektronski pošti, recimo, ki je tudi prejmemo kar precej, težko odgovorimo; tako jih poskušamo spodbuditi, da se oglasijo pri nas in bomo skušali skupaj analizirati, kaj bi se lahko dogajalo z njihovim otrokom. Najbolje je, seveda, če jim ga uspe pripeljati s sabo. Na teden imamo v povprečju približno deset takšnih pogovorov.«

Samo nasveti 
so slab zdravnik

»Preden pridejo k nam z bojaznijo, da njihov otrok uživa droge, se soočijo s tem, da je pri njih res lahko nekaj narobe, to sprejmejo in se opogumijo, da stopijo po pomoč, mine kar nekaj let. In doslej se mi še ni zgodilo, da bi lahko ovrgel njihove sume. Vedno ko smo začeli mleti o težavah, smo ugotovili, da res obstajajo.« Razlogi za to so ponavadi preobilje dela, odtujenost v družini, neustrezno dojemanje vlog staršev in mladostnikov … »Pa otroštvo 'na kolesih', recimo: mnogi otroka poberejo v šoli, ga peljejo na tečaj, zvečer mu doma pregledajo nalogo... O čem so se pa pogovarjali? Prav nič o tem, kako je z otrokom, kaj se mu dogaja, se pravi, nič o njegovem življenju in življenju nasploh, nič o vrednotah … Starši pravijo, da za to nimajo časa, da ne zmorejo, saj prihajajo iz službe pre­utrujeni. Otrok bo videl, da si utrujen, da se težko ukvarjaš z njim, a bo tudi videl, da se trudiš!« poudarja.

Pogosto se dogaja, pripoveduje sogovornik, da ljudje doživljajo neuspeh otroka kot lasten neuspeh, v vzgoji, v življenju. »Že kot narod se nismo sposobni soočati s porazi. Zato smo tudi v gospodarstvu, denimo, pripravljeni tako malo tvegati! Ta koncept razmišljanja je v nas globoko zakoreninjen.« Zelo težko je staršem tudi sprejeti dejstvo, da bodo morali za premagovanje zasvojenosti svojega otroka sami spremeniti način življenja. »Kaj pomeni zame, če je moja hči, recimo, zasvojena in bo morala na terapijo? Potrebovala bo mojo podporo. Se pravi, da se ne bom več mogel toliko posvečati samemu sebi, ampak veliko bolj njej. S tem je lahko ogrožena moja kariera, dopusti, socialni krog …«

Komune oziroma terapevtske skupnosti (Pelikan jih ima v Sloveniji šest: v Kobilju pri Dobrovniku, Sveti Trojici pri Lenartu, Vremskem Britofu pri Divači, na Kostanjevici nad Novo Gorico, v Čadrgu nad Tolminom in za dekleta na Razboru pri Sevnici) so »nekakšen zadnji vagon rešilnega vlaka«, pravi Zvone Horvat Žnidaršič; vanje se zatečejo dalj časa zasvojeni, ki so že poskušali druge možnosti odvajanja. »Smisel v delu s starši vidim bolj v fazi, ko otroci z drogo še eksperimentirajo, pri čemer proces, ko jim droga postaja socialni vzvod, ko z njo dosegajo občutek pripadnosti, iščejo pot do identifikacije, teče zelo naglo. Zato je treba hitro ukrepati. V tej fazi, ko so užitki izrazito močni (v fazi zasvojenosti jih zamenja potreba), je izjemno težko prepričati mladostnika, ki se ima fajn, da to, kar počne, ni dobro. Kako ni dobro, če pa se ima fajn? Preprosto je reči: vzameš mu drogo. Kaj pa mu daš v zameno? Naše temeljno poslanstvo je skupaj s starši iskati pot, ki presega deljenje nasvetov. Prvi aksiom tega iskanja je, da je treba sprejeti dejstvo, da je v družini nekaj narobe. Drugi aksiom je izničevanje dvotirnosti. Starši se morajo v prizadevanjih strinjati. Otroci se morajo čutiti povabljene, da ukrepajo skupaj s starši, čeprav pogosto vsaj na začetku to razumejo kot prisilo, nasilje. Poleg tega morajo vsi verjeti v smisel tega, kar počnejo, v cilj, ki ga želijo doseči. Šele potem je mogoče stopiti na pot odvajanja.«

Dobra družina 
zavre tveganja

Po izkušnjah Andreja Kastelica, dr. med., spec. psih., so tisti, ki se zatečejo k njim po pomoč, povečini iz razdrtih družin, v katerih vladajo nasilje, psihične in fizične zlorabe, ali družine sploh nimajo. Njim družina ni bila nikoli v oporo in jim navadno ne more biti niti pri zdravljenju. Če je družina takšna, kakršna naj bi bila, če temelji na ljubezni in so njeni člani med seboj povezani, če imajo otroci v njej občutek pripadnosti, če vedo, da se lahko na starše zanesejo, otroci oziroma mladi le stežka zapadejo v odvisnost; vse navedeno so namreč praviloma zadostni varovalni dejavniki zoper odvisnost, meni sogovornik. »Izredno malo je mladih zasvojencev, ki izhajajo iz urejenih družinskih razmer.«

»Glede na podatek, da je v Sloveniji od 18 do 30 odstotkov mladih že poskusilo, recimo, travo, glede na to, da so že skoraj vsi pokusili alkohol, bi moralo biti zasvojenosti bistveno več – če bi sklepali po teh podatkih. Eksperimentiranje z drogami v dobi pubertete ne pomeni odvisnosti od njih. Seveda je bolje, če mladi tega ne počnejo, ampak če že, ne pomeni, da bodo postali zasvojeni. Navadno zasvojenost spremljajo druge resnejše težave, deloma je povezana tudi z genetiko; zasvojenost je torej genetsko predisponirana motnja, tisti, ki jo imajo, imajo tudi bistveno več možnosti, da postanejo odvisni, pa tudi bistveno teže ozdravijo,« razlaga sogovornik.

V uvodoma omenjeni knjigi Mladostnik in droga avtorja svetujeta staršem, naj začnejo otroke seznanjati z drogo že zelo zgodaj, v predšolskem obdobju. Ni to malce prezgodaj? »Otroke nenehno učimo varnega življenja, od tega, da naj ne vtikajo prstov v vtičnico, do tega, da naj prečkajo cesto le pri zeleni luči in da ne smejo pojesti vsega, kar jim pride pod roke. Seveda jih moramo seznanjati tudi z drogo, a ne le s strašenjem pred njo in prepovedovanjem; kako ti bo mladostnik, ki se bo ob poskušanju droge počutil prijetno, verjel kar koli? Poleg tega si bo lahko oblikoval svoje mnenje in stališče do drog le, če bo o njih ustrezno, realno informiran. Je pa res, da starši nimajo vedno zadostne moči, da bi jih obvarovali pred drogo – v puberteti, denimo, otrok pogosto teži k temu, da počne stvari na svoj način, brez vednosti staršev, da dokazuje, kaj si upa...« razlaga Andrej Kastelic.

Zvone Horvat Žnidaršič meni, da imajo otroci in mladi sicer na voljo obilje znanja o drogah – težava pa so viri informacij, zlasti internet, na katerem količina informacij izpodriva njihovo kakovost. »Če povlečem analogijo s spolnostjo: o njej se lahko mladostniki na internetu ogromno naučijo, a česa? Pornografije. Od tistih, ki so na spletu najbolj agresivni.«

Vstopna droga: 
alkohol in cigarete

Starši, ki pokličejo na pomoč v Pelikan, so zaskrbljeni zaradi različnih drog. »Vstopna droga je povsem zakonita, to so bodisi cigarete bodisi alkohol. To dvoje odpre otroku svet odraslosti. Sicer pa uživajo marihuano, sintetične droge … V zadnjem času opažamo, da je vse več uživanja kokaina,« razlaga Zvone Horvat Žnidaršič.

Toleranca staršev do drog je sicer zelo različna, ugotavlja Andrej Kastelic. »Nekateri so zelo tolerantni do alkohola, češ saj je normalno, da se otrok kdaj napije, drugi imajo zelo visok prag tolerance zase in tudi pogosto uživajo drogo, recimo, alkohol, pri otroku pa so glede tega izjemno strogi. Tisti, ki imajo razčiščen odnos do droge in z otrokom dober odnos, se bodo znali z njim ustrezno pogovoriti o problematiki. Tisti, ki pa nimajo odnosa do droge razčiščenega niti pri sebi, bodo bodisi ekstremno tolerantni bodisi ekstremno netolerantni, pri čemer to, da je nemudoma ogenj v strehi, da se vplete policijo, šolo in tako naprej, pogosto povzroči več škode kot koristi.«

Radikalno ali ne?

Kako pa naj starši ravnajo, če njihov zasvojeni otrok zlepa ne privoli v odvajanje? Naj bodo pri ukrepanju radikalni ali ne? »Za mladoletnika morajo starši skrbeti. Kadar pa gre za polnoletnika, tedaj ... Kaj je negacija droge? Mama bo rekla ljubezen. Sam sem ugotovil, da drogo negira pravičnost. V smislu, da moraš sam odgovarjati za svoja dejanja, sam poravnavati račune zanje,« razmišlja Zvone Horvat Žnidaršič. »Starši tak­šno otrokovo odgovornost najteže sprejmejo. Šele ko ga bodo prenehali 'servisirati', ko mu ne bodo več odpirali vrat, ga celo postavili prednje... Šele takrat se bodo začeli premiki v otrokovi glavi. Če družino resnično povezuje ljubezen, bo hitro dognal, kdo ga ima res rad. Ko se starši odločijo za radikalen ukrep, jim povem, da morajo otroku dati jasno sporočilo, da lahko kadar koli pride nazaj, da mu bodo nesebično ponudili pomoč, a s sklepom, da se vrne brez droge. Ne, da vržemo otroka ven s popotnico, nočem imeti več opravka s tabo! Ne s tabo, z drogo nočem imeti opravka! Starši so sposobni radikalnega reza, če imajo svojega otroka res neizmerno radi in so pripravljeni narediti kar koli, samo da mu bodo lahko pomagali. Nič ne zaleže, če ga prepisujejo iz šole v šolo, mu iščejo službo, ga kakor koli zaposlujejo – s tem mu delajo le medvedjo uslugo. Marsikoga je sicer strah, da se bo otroku 'tam zunaj' kaj zgodilo, a nekaj hudega se mu bo zgodilo tudi, če se bo njegova odvisnost nadaljevala. Kdaj si boš laže odpustil? Če se mu bo zgodilo zato, ker si mu želel pomagati, a se na to ni odzval, ali zato, ker se nisi odločil, da bi mu pomagal na pravilen način? Verjetno si boš teže odpustil drugo,« meni sogovornik.

Andrej Kastelic ima o tem drugačno mnenje. »Ne sprejemam teorije, da moraš doseči dno, da se lahko dvigneš. Verjamem, da je mogoče v večini primerov stvari premakniti prej. Tako skrajnega ukrepa, kakršen je, recimo, postavljanje otroka pred vrata, ne morem priporočati. Pogosto se je pokazalo, da je ohranjanje bližnjega odnosa za zdravljenje boljše kot trganje odnosa. Zdravil sem mladoletno dekle, ki je mama tudi takrat, ko je počela res hude stvari, ni zapustila. Zdaj je njun odnos boljši, utemeljen na zaupanju, dekle se stabilizira. Dvomim, da bi bilo tako, če bi jo postavila pred vrata. Zasvojenci so potem na cesti in za nekaj časa izgubljeni. V tem času si lahko nakopljejo kup težav: kazniva dejanja, okužbe, hude stiske... In potem bo res komaj še kaj mogoče narediti.«