Amazonski gozd gori, naš trud za pljuča sveta pa je boren 

Slavoj Žižek se je za Independent razpisal o gorečem Amazonskem gozdu, naših pljučih sveta, in našem bornem prispevku človeštva za zmanjšanje podnebnih sprememb ter vlogi kapitalizma.

Le malo po tem, ko se nam je iz naslovnic pokazala vest o gorečem Amazonskem pragozdu, smo izvedeli, da je le dva dni po tem, ko je vlada prepovedala namerno kurjenje Amazonskega pragozda, izbruhnilo 4000 tisoč novih požarov. Tovrstni pojavi sprožijo alarm: »Ali se res približujemo skupinskemu samomoru?« se sprašuje filozof in dodaja, da Brazilci požigajo pljuča sveta. Če se želimo resno spoprijeti z grožnjami za naše okolje, se moramo izogniti tako hitrim ekstrapolacijam, ki očarajo našo domišljijo.

Tako kot bi morali grožnje za okolje jemati resno, se moramo v polnosti zavedati tudi tega, kako nezanesljive so analize in projekcije na tem področju – a kaj se pravzaprav v resnici dogaja, bomo vedeli šele, ko bo že prepozno. Hitri zaključki namreč dajejo le dodatne argumente zanikovalcem podnebnih sprememb. Za vsako ceno se moramo izogibati »ekologiji strahu«, prenagljeni morbidni očaranosti s prikazovanjem katastrofe, meni filozof. Prav ekologija strahu ima značilnosti razvijajoče se prevladujoče ideologije v globalnem kapitalizmu – gre za nov opij za množice, ki nadomešča upadajočo religijo. Prevzema temeljno funkcijo religije, in sicer namestitev nevprašljivega organa, ki lahko postavi omejitve.



Lekcija, ki smo jo ponotranjili, je obenem naša lastna končnost: smo le ena izmed mnogih vrst na naši Zemlji, vtkana v biosfero, ki sega daleč čez naše obzorje. Pri izkoriščanju naravnih virov si človeštvo posojamo iz prihodnosti, zato bi morali z našo Zemljo ravnati spoštljivo, kot z nečim, kar je sveto, čemur moramo zaupati, ne pa gospodovati.

Kljub temu, da ekologi zahtevajo, da moramo narediti radikalne spremembe v našem načinu življenja, je ta zahteva obenem nasprotje: gre za globoko nezaupanje v spremembe, razvoj, napredek. Vsaka korenita sprememba ima lahko nenamerno posledico katastrofe. Prav tako s tem, da pokažemo pripravljenost, da sprejmemo odgovornost za ekološko katastrofo, je to lahko izognitev soočenju z realnimi grožnjami. »V tej pripravljenosti za prevzem krivde za grožnje našemu okolju je nekaj zavajajoče pomirjujočega: radi smo krivi, saj če smo krivi, potem je vse odvisno od nas, vlečemo strune katastrofe, zato lahko tudi rešimo sebe – preprosto s spreminjanjem življenja,« je oster filozof.



Kar pa je težko predvsem za nas na Zahodu, je to, da je naša vloga omejena na pasivne opazovalce, ki lahko le sedimo in opazujemo našo usodo. Da bi se izognili temu, smo nagnjeni k vljudni dejavnosti: recikliramo star papir, kupujemo ekološko hrano, karkoli že, samo zato, da smo lahko prepričani, da nekaj počnemo, da prispevamo. Prevladujoča ekološka ideologija nas obravnava kot a priori krivico, zadolženo za Mati naravo, pod stalnim pritiskom agencije za ekološko super ego, ki nas nagovarja v naši individualnosti

Prevladujoča ekološka ideologija nas obravnava kot a priori krive, zadolžene za mati naravo, saj so pod stalnim pritiskom ekoloških super-egov, ki nas nagovarjajo kot individuume: »Kaj ste naredili danes, da ste zmanjšali svoj dolg naravi? Ste časopis pravilno reciklirani? …«

V tem ni težko videti ideološke pozicije takšne individualizacije: izgubim se v svojem lastnem samo pregledovanju, namesto da bi postavljal veliko bolj ustrezna globalna vprašanja o naši celotni industrijski civilizaciji. Ekologija se tako zlahka prilega ideološki mistifikaciji. Lahko je izgovor za hvaljenje New Age-a ali za neokolonializem ali posledica 'časti' zelenih kapitalistov – kupujte zeleno in reciklirajte, kot da upoštevanje ekologije upravičuje kapitalistično izkoriščanje.



Obstaja pet ključnih strategij za odvrnitev od realnih razsežnosti ekoloških groženj. Prva je preprosta ignoranca, igranje, da gre za marginalni fenomen, da si bo narava sama pomagala. Naslednje je prepričanje, da nas lahko rešita znanost in tehnologija. Tretja strategija je, da moramo rešitev prepustiti trgu, četrta pa, da se osredotočimo na individualno odgovornost nasproti velikim sistemskim ukrepom. Peta, morda najhujša, je zagovarjanje vrnitve k naravnemu ravnovesju, k bolj skromnemu načinu življenja, s katerim spet postanemo spoštljivi otroci naše matere narave.

Vsa paradigma matere narave, ki jo je uničil človeški direndaj, je napačna. Dejstvo, da so naši glavni viri energije (nafta, premog) ostanki preteklih katastrof, ki so se zgodile pred nastopom človeštva, je jasen opomnik, da je mati narava hladna in kruta. Kar pa ne pomeni, da moramo brezskrbno zaupati v našo prihodnost, saj je resnica ta, da ni jasno, kaj se dogaja, in to dela situacijo še bolj nevarno. Prav tako je vedno več dokazov, da so migracije prepletene z ekološkimi nemiri, kakršno je globalno segrevanje.

Torej, sledi leninistično vprašanje: kaj je treba storiti? Zelo smo zmedeni: tu ni preproste »demokratične« rešitve. Zamisel, da bi se morali ljudje sami (ne le vlade in korporacije) odločiti, je globoka, a postavlja se pomembno vprašanje: četudi njihovega razumevanja ne izkrivljajo interesi podjetij, kaj jim daje pravico, da lahko presojajo v tako občutljivi zadevi?
 
Kar lahko naredimo je, da vsaj določimo prednostne naloge in priznamo absurdnost naših geopolitičnih vojnih iger, ko je sam planet, za katerega potekajo vojne, ogrožen.
 
V Amazonskem pragozdu vidimo absurdno igro Evrope, ki krivi Brazilijo, in Brazilijo, ki krivi Evropo. Nehati se mora. Ekološke grožnje jasno kažejo, da se doba suverenih nacionalnih držav bliža koncu - potrebna je močna globalna agencija, ki bo sposobna uskladiti potrebne ukrepe. In ali potreba po takšni agenciji kaže v smeri tistega, kar smo nekoč imenovali »komunizem«?