Tiskane izdaje
Ljubljana – Podatkov o vremenu imamo tudi v Sloveniji veliko, deluje regijski Center za sušo, vendar tega še ne uporabljamo dovolj. Prihodnost so sezonske klimatske napovedi, ki bi lahko pomagale tudi kmetijstvu, poleg vseh drugih dejavnosti. Več podatkov pomeni boljše odločitve.
Kmetijstvo je življenjsko odvisno od vremena, od tega sta odvisna tako količina kot kakovost pridelka. Agrometeorologija pa želi pomagati z novimi produkti in storitvami, več informacij namreč omogoča boljše odločitve, pravi Američan Robert Stefanski, vodja divizije za kmetijsko meteorologijo znotraj Svetovne meteorološke organizacije (WMO).
O agrometeorologiji se v Sloveniji ne govori, ravno tako nima večjega pomena pri pripravi strategij. Kakšna bi morala biti njena vloga?
Meteorologija se ukvarja z vsemi interakcijami v okolju, od vremena, klime, padavin, temperature zraka in tal do vetra, to pa ima vpliv na vse kmetijstvo, od gojenja žit, zelenjave do živinoreje, ribištva in gozdarstva. Agrometeorologija želi ponuditi produkte in storitve, ki bodo pomagali tako posameznim kmetom kot celotnim družbam do boljših odločitev. To so lahko preproste napovedi za prihodnje dni, ki v kombinaciji z bolj specializiranimi napovedmi, denimo napovedjo temperature tal, povedo, kdaj je primerno saditi in kdaj gnojiti. Slovenija ima sezone, lahko pa se napovesta začetek zmrzali in njen konec. V Indiji lahko že tridnevna napoved pomaga kmetom pri desetodstotnem zmanjšanju porabe kemikalij, kar je mogoče tudi v Sloveniji. Med kmetovalci je zaznati veliko zanimanja za te storitve, saj povedo, kdaj je smiselno namakati, kakšne bodo temperature padavin in podobno. Gotovo bi bilo treba okrepiti vlogo teh podatkov pri odločanju, pri čemer bi bil Center za sušo zelo koristen. Z njegovimi podatki lahko zmanjšate škodo zaradi suše, prihranite vodo. Ta bo po napovedih v tem delu Evrope redkejša. Prihodnost pa so dolgoročnejše klimatske napovedi. Iz teh podatkov se bo dalo predvideti, kakšna bo proizvodnja hrane letos, kakšen uvoz po potreben, včasih se bo dalo predvideti tudi kakovost pridelkov.
Kako se premika čas zmrzali, nekateri kmetje so pri nas zaradi segrevanja začeli ozimna žita gnojiti že jeseni, ne več spomladi?
Evropa postaja toplejša, tudi tla se segrejejo bolj zgodaj. Vendar povsem čistih povezav ni, pred dvema tednoma ste imeli v Sloveniji 20 centimetrov snega, zdaj pa je spet toplo in nekatere vrste dreves so, kot so mi sporočili, že začele cveteti. To je težava podnebnih sprememb, v povprečju je topleje, vendar se bodo deli sveta bolj segreli od drugih, nekateri bodo celo malce hladnejši. Poleg tega imate lahko topel januar in februar, marec pa prinese hladen zrak s severa in boste imeli žled. Težava je, da je ves klimatski krog moten, tveganje za spomladansko zmrzal je še večje kot prej.
Je Slovenija po meteorološkem sistemu in uporabi podatkov med bolj ali manj razvitimi državami?
Imate sisteme, na splošno Slovenija dela dobro v primerjavi s podobno velikimi državami. Veliko pa je treba še razviti, zato WMO pomaga državam, ki morajo opraviti vse delo na terenu, daje smernice. Spoznanje, da je treba podnebne spremembe jemati resno, se širi.
V WMO ste izračunali, da se evro, vložen v merjenje in prenos podatkov do uporabnikov, vrne sedemkratno.
Res je, to je cilj. Vemo, da se z našimi podatki poveča pridelek in zmanjša škoda. Težava je le, da se suše ne ponavljajo vsako leto, zato ljudje nanje vmes pozabijo, ljudje tudi zamenjajo službe. Zato je zelo težko dobiti denar za te stvari, saj se ljudje ponavadi osredotočimo na zadnje nesreče. Na to, da je suša, ljudi najbolj opozori to, da se cene hrane zvišajo in začne veljati prepoved pranja avtomobilov. Center za sušo sicer pomaga, da se suše ne umaknejo z dnevnega reda.
Kako daleč so sezonske napovedi vremena?
Napovedi vremena so razmeroma točne za največ deset dni vnaprej, v tem postajamo meteorologi zelo dobri. Sezonske so napovedi klime. Prvi uporabnik je energetika, tudi če ima sezonska napoved manjšo verjetnost, bodo vedeli, ali bo topleje ali hladneje, in tako bodo lahko načrtovali nakup energije. Bolj zapletena je uporaba v kmetijstvu, upoštevati je treba namreč različne vzorce. Vendar kmetovalci razumejo, da je verjetnost sezonskih napovedi manjša. Koristno pa je, če kmet na začetku sezone lahko načrtuje izbiro posevkov, denimo določi drugačno razmerje med koruzo in pšenico, odvisno od tega, ali bo sezona bolj mokra ali bolj suha. To namreč lahko vpliva na pridelek in s tem na zaslužek. Poskusno delamo že 90-dnevne napovedi. Za Evropo, ki je geografsko precej razgibana, so take napovedi še nehvaležne, za območja ob oceanih pa je tako napovedovanje preprostejše. Izkušnje kažejo, da se je o tem zelo koristno pogovarjati s kmetovalci.
Kako lahko agrometeorologija pomaga pri zmanjševanju emisij in prilagajanju na podnebne spremembe?
Letos bo spet najtoplejše leto od začetka merjenj. Kmetijstvo je zelo odvisno od podnebja, hkrati pa proizvaja emisije, ki povzročajo podnebne spremembe. Za prilagajanje in za zmanjšanje emisij je v kmetijstvu še veliko prostora. V živinoreji preizkušajo nove krme, ki bi zmanjšale emisije metana, nove tehnologije pa lahko ob zmanjšanju porabe vode in kemikalij omogočijo večjo pridelavo hrane, kar je pomembno tudi za odpravljanje revščine na svetu. Po drugi strani imamo na Danskem težavo, da kmetje zaradi emisij ne smejo uporabljati gnojil. Kmetijstvo in agrometeorologija bi si gotovo zaslužila pomemben položaj tudi te dni v Parizu, saj lahko agrometeorologija državam prihrani precej denarja.
Tu nastopi nujnost pomoči revnim državam, tudi zato, da se ljudem ne bi bilo treba seliti.
V Indiji gojijo sladkorni trs na območjih, ki imajo le 450 milimetrov padavin na leto. To jim je uspelo z uvedbo kapljičnega namakanja. Veliko je tehnologij, ki ne zahtevajo velikih vložkov, revnim državam pa tudi ni treba posnemati vseh stopenj razvoja v razvitih državah, kakšno lahko preskočijo, tako kot so skočili pri telefoniji kar na pametne telefone. V kmetijstvu, denimo, ni treba graditi namakalnih sistemov z odprtimi kanali. Vse je mogoče in izvedljivo.
Več je sporočil, da se je begunski val iz Iraka in Sirije pravzaprav začel z nekaj zaporednimi hudimi sušami.
Še pred sušo je bila na teh območjih politična nestabilnost. Vse se je začelo z invazijo na Irak, takrat tam še ni bilo suše. Te sicer gotovo nekoliko pripomorejo tudi k politični nestabilnosti, vendar bi bilo treba vse vzroke begunskih valov še podrobneje proučiti.
