Tiskane izdaje
Ugledni ustavni pravnik dr. Miro Cerar je na zadnjih volitvah zgodovinsko večino državljank in državljanov prepričal, da politika ne bi smela biti le stvar kupčkanja interesov, ideoloških bojev, koruptivnih navez, ki se menjavajo na oblasti, ampak bi moralo biti vodenje države nekaj več. Voditi državo naj bi pomenilo poslanstvo. Predsednik vlade naj bil človek z visoko osebno integriteto, njegove odločitve pa naj bi izhajale iz visokega občutka za moralno odgovornost. Ljudje so verjeli, da Cerar ne bo še en cinik na oblasti, ki uporablja leporečje iz slovarja moralne filozofije le za zakrivanje svojih makijavelijevskih potez. Prepričani so bili, da bo Cerar moralno dober vladar.
Vemo, da oblast odločevalca postavlja pred težke odločitve, moralne dileme pa nikakor niso črno-bele, zato pogosto pravimo, da bo določenemu politiku sodila šele zgodovina. Po nekaterih Cerarjevih potezah v zvezi z begunsko tematiko je zelo težko ohraniti vedrino duha in verjeti, da predsednik vlade daje prednost moralnosti pred pragmatičnostjo. Toda človek določa samega sebe vsak dan vedno znova z vsakim svojim dejanjem, z vsako svojo novo odločitvijo.
Cerar je lahko sprožilec energetske revolucije. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Danes predsednik vlade odloča o prihodnosti slovenskega podnebnega ukrepanja. Uveljavitev načrtovanega »državljanskega dodatka« za TEŠ je vlada ustavila. Zelo verjetno je, da so dodatek na položnicah umaknili iz pragmatičnih razlogov. Volitve so za vogalom, javna podpora vladnih strank pa ni ravno bleščeča. A morda, in tukaj zavestno izberimo optimizem, vlada nakazuje novo smer podnebno energetske politike. Lahko da se bo Cerar odločil, da se Teš rešuje za vsako ceno in bodo s pomočjo kreativnega računovodstva našli način, kako vanj spraviti desetine milijonov evrov, da ga ohranijo nad vodo. Lahko pa da je predsednik vlade začel razmišljati o svoji politični zapuščini (drugi mandat nikakor ni samoumeven) in bi rad na področju podnebne politike naredil nekaj vizionarskega.
Morda Cerar razmišlja, da bi svoj podpis Pariškega podnebnega sporazuma spravil v dejanja. Lahko da vlada načrtuje, da bo skladno s podnebnim dogovorom opustila kurjenje premoga do leta 2030 in nemudoma začela snovati pravični prehod iz fosilnih goriv. Lahko, da snujejo programe prekvalifikacije delavcev, ki trenutno živijo od kopanja in kurjenja premoga. Delavci v premogovni energetiki in njihove družine ne smejo postati žrtve neodgovorne energetske politike, zato je treba že zdaj delati v smeri, da bo opustitev premoga potekala socialno pravično, ekonomsko uravnoteženo in bo pomagala lokalni skupnosti najti nove gospodarske priložnosti zunaj fosilne energetike.
Morda se vlada zaveda sončne revolucije. Cene sočnih elektrarne so v zadnjih osmih letih padle za 80 odstotkov. Cena energije iz lastne sončne elektrarne v Sloveniji je že danes nižja od cene, ki jo plačujemo na položnicah. V Nemčiji so ob koncu leta 2016 na dražbi izbrali elektrarno, ki bo proizvajala elektriko po 69 evrov na megavatno uro. Cena elektrike, ki jo gospodinjstva plačujejo v Sloveniji je 166 evrov na megavatno uro, kar je 140 odstotkov več, kot če bi elektriko pridobivala iz skupnostnih sončnih elektrarn.
Cenovni preskok se je zgodil v zadnjih nekaj letih, zato se večina prebivalstva Slovenije (kot tudi odločevalcev) pocenitve sončnih elektrarn še ne zaveda. Velike sončne elektrarne so bistveno cenejše od malih hišnih elektrarn, zato je zdaj čas, da vlada omoči prebivalcem skupnostno gradnjo sončnih elektrarn, vetrnic in malih hidroelektrarn za lastno rabo. Tako imenovana virtualna samooskrba bo ljudem omogočila, da se bodo lahko povezali in skupaj postavili večjo sončno ali vetrno elektrarno za lastne potrebe.
Danes je zaradi zakonskih omejitev tak projekt praktično nemogoče izpeljati, zato je treba dopolniti energetsko zakonodajo. V razpravi je energetski zakon, kar je odlična priložnost za izboljšave na tem področju.
Podpora Tešu je nadaljevanje cinizma. Foto Roman Šipić/Delo
Cerar lahko dokaže, da je voditelj, kakršnega so ljudje izvolili na volitvah in s svojimi dejanji potrdi svojo moralno držo. Prvo polje, kjer se lahko dokaže, je podnebno energetska politika. Cerarjeva ekipa lahko najde kako novo obliko obremenitve prebivalstva s subvencijo za Teš in s tem legitimira cinično energetsko politiko preteklih vlad.
Lahko pa preseka s preteklostjo in državljanom omogoči nekaj novega. Z omogočanjem skupnostne samooskrbe iz obnovljivih virov lahko sproži demokratizacijo slovenske energetike in energetsko tranzicijo iz fosilnih goriv. Kot vidimo, podnebno ukrepanje ni nujno neprijetno, temveč lahko državljanom omogoči nove možnosti samoudejstvovanja. Če so se pretekli predsedniki vlade zapisali kot avtorji projekta Teš 6, največje zavožene energetske investicije v samostojni Sloveniji, se lahko Cerar v zgodovino zapiše kot politik, ki je sprožil demokratizacijo energetike.
Čez desetletje bomo tako lahko uživali čist zrak in nizke račune za energijo ob visokem življenjskem standardu s pomočjo energije iz (lastnih) obnovljivih virov energije. Vozili se bomo lahko v čistih e-vozilih, ki se bodo napajala iz elektrike iz skupnostnih sončnih in vetrnih elektrarn.
Novi modeli proizvodnje in porabe energije bodo odprli več deset tisoč novih delovnih mest. Vse to je na dosegu roke. Potrebna je le politična odločitev na najvišji ravni. Ukinitev prispevka za Teš je rahlo nenavadna in zahteva razlago. Vlada nam lahko dokaže, da subvencije ni umaknila zgolj zaradi strahu pred volivci, ampak iz želje, da za državljane naredi največ in začrta novo smer podnebno energetske politike. Bodimo optimisti, pustimo se presenetiti.
