Tiskane izdaje
Na koga se obrniti, če vam pot prekriža mlada kavka, ki poskakuje po eni nogi, kot da bi imela drugo zlomljeno, leteti pa še ne zna? Lahko se pretvarjate, da je niste videli, ali pa jo evakuirate k sebi domov in pokličete zatočišče za prostoživeče živalske vrste na Muti.
To sem po začetnem lovljenju storila tudi sama. V zatočišču so mi dali telefonsko številko Boštjana Kalana, na katerega običajno napotijo najditelje poškodovanih prostoživečih živali na območju Ljubljane. Ker je ravno hranil poškodovance v začasni domači oskrbi pred prevozom na Muto, me je prosil, da kavko k njemu pripeljem sama. Nato pa so se stvari začele zapletati. Na smreki nad malo kavko, ki je izgubljeno čemela na vrtu, sta pristali sivi vrani in začeli neutrudno krakati. Ko sem se približala kavki, da bi jo odnesla v hišo, sta me začeli nizko preletavati in se pri tem še bolj histerično drli. Hm, morda pa kavka – v to ptičjo vrsto sem jo uvrstila zaradi modrih oči – ni kavka, ampak vrana! Še enkrat sem zavrtela Boštjanovo številko, se začela posipati s pepelom zaradi lastne nevednosti in mu zaupala novo informacijo. »Aha, zdaj pa ni kavka,« ni mogel skriti cinizma. »Vran na Muti ne smejo sprejeti, ker spadajo med lovne živali. Pa tudi srak, šoj in golobov ne,« je pojasnil. Nisem se mogla načuditi, on pa je odvrnil nekaj kot: »Dobrodošla v Sloveniji, kjer so ene živali vredne več od drugih.«
Kalan je vmesni člen med Ambulanto za ptice, kunce, glodavce in plazilce v okviru Veterinarske fakultete v Ljubljani in zatočiščem na Muti. Če je najdena žival poškodovana, najditelju svetuje, naj jo odpelje na kliniko k dr. Jožku Račniku, ki jo oskrbi s prvo pomočjo in presodi, ali je sposobna preživeti. Če je, čim hitreje organizira prevoz na Muto k dr. Zlatku Golobu, ki ustrezno poskrbi za njo. Do konca okrevanja zanjo skrbijo v zatočišču, kjer jo – če je le mogoče – usposobijo za samostojno življenje in izpustijo na prostost.
K Boštjanu je gospod pripeljal mladiča kosa, ki je padel iz gnezda. Foto: Uroš Hočevar
Boštjan je sicer profesor športne vzgoje na gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju, a v visoki »ptičji sezoni« od maja do konca avgusta ni dneva, ko ga ne bi poklical kakšen najditelj poškodovanih ptičev. Podaja se tudi na reševalne akcije pernatih poškodovancev, pogosto pa najditeljem mladičev, ki so padli iz gnezda, samo svetuje, kako naj jih hranijo. »Najbolj žalostno je, ko najdemo vrane, ki so bile verjetno domače živali, a so jih lastniki vrgli čez prag, ko so ugotovili, da z njimi, ko odrastejo, ni tako lahko. Predstavljali so si, da bodo face z vrano na rami, namesto tega pa je ta začela uničevati pohištvo in se iztrebljati v stanovanju. Ko je takšna vrana prepuščena sebi, ne zna iskati hrane in počasi shira – če je ne najdemo mi in ji poskušamo pomagati,« je dodal. »Potem na facebooku zanjo zbiramo denar – donacije po pet evrov za kakšno operacijo –, prostovoljci pa jo sami hranijo,« je govoril brez dlake na jeziku.« Zavetišča za lovno divjad, med katero, kot rečeno, spadajo tudi sive vrane, v Sloveniji ni. »Lovci jih lahko streljajo, pomagati pa se jim ne sme. Če je žival poškodovana, lovec presodi, kaj bo naredil z njo.«
Ko pomoč
Ob najdbi vranice sem se tudi sama odzvala dvolično. Skrbelo me je predvsem, koliko časa mi bo vzela humanitarna gesta, a me je Boštjan na drugi strani mobitela hitro streznil z besedami, naj prevzamem odgovornost za ptico, če sem jo že pobrala s ceste. Predlagal je odrešujoč kompromis. Vrana naj prenoči pri meni. Nahranim naj jo s svežim mesom, ji dam piti ter ji posteljem nekje, kjer ji bo kolikor toliko udobno in bo v stiku z ljudmi, zjutraj pa jo peljem k dr. Račniku, ki jo bo pregledal in predlagal nadaljnje ukrepe. Razveselilo me je tudi, ko je dejal, da pozna žensko, ki jo zanima posvojitev vrane za družbo tisti, ki jo že ima. Če z mojo vranico ne bo nič zelo narobe – na modrooko zvedavo ptico sem se že nevarno navezala –, bi bila lahko primerna kandidatka za posvojitev.
Za vse, ki imajo golobe za leteče podgane: naj se zazrejo v oči temu
lepotcu. Foto: Uroš Hočevar
Posvojitev vrane
Naslednje jutro sem vrano, ki je zvečer v gnezdu iz rjuh zaspala kot dojenček, zjutraj pa je že nerodno skakala naokoli ter na parketu puščala izbljuvke in sivobele akvarelne lužice, odpeljala v ambulanto za ptice k dr. Račniku. Po kratkem uvodnem poduku, da pri nas prebivajo tri vrste vran in da je »moja« siva, jo je v naročju zvrnil na hrbet, ji raztegnil v gležnju močno odebeljeno nožico, nato še drugo, ji pregledal peruti in ugotovil, da je podhranjena, iz česar izvirajo tudi vse druge razvojne nepravilnosti. Zagotovil mi je, da jo bodo še temeljiteje pregledali in se odločili, kaj naj z njo. Zaskrbelo me je, da jo bodo poslali k vsem drugim povoženim vranam, a mi je na koncu s tonom, ki sem ga začutila kot optimističnega za vranino prihodnost, dejal, da ga lahko pokličem, ko bo znanega kaj več.
Naslednje popoldne sem iz strahospoštovanja do zdravniškega ceha raje poklicala Boštjana. Gospa, ki se je sprva ogrevala za posvojitev vrane, se ni odločila zanjo, zato je vrana odšla v začasno oskrbo k Poloni Biček. Pa smo se dan zatem oglasili še pri njej. Vranica je bila v plastični kletki – karanteni –, ker je dobivala zdravila za bolezen, prenosljivo na druge ptiče, a je kot v moji oskrbi imela zdrav tek in odprla kljun vedno, ko ji je Polona ponudila košček mesa. Polona je še ena zlata duša, ki ji ni vseeno za usodo poškodovanih ptic z lovnega seznama ter golobov, labodov in druge domnevno manjvredne leteče perjadi, čeprav večinsko javno mnenje ves čas kriči, da jih je preveč, in svari, da prenašajo bolezni, uničujejo posevke, napadajo ljudi … »Če ima Boštjan preveč dela, me prosi, ali lahko poskrbim za kakšno ptico pred prevozom v zatočišče na Muti. Običajno rečem ja,« se je nasmehnila biologinja.
Polona je še ena zlata duša, ki ji ni vseeno za poškodovane ptice z lovnega seznama ter za golobe, labode in drugo domnevno majvredno perjad. Foto: Uroš Hočevar
Ob našem obisku je imela v prenosni kletki še turško grlico s poškodovano ključnico, ki sta jo dva »mulca« prinesla k dr. Račniku, v ogradi na vrtu vrstne hiše pa dve vrani. »Tisto, ki se ves čas dere, sem dobila pred slabim mesecem. Verjetno je bila pri nekom v ujetništvu, ker je preveč razvajena. Ni tako majhna, da ne bi mogla leteti. Jé sama, a šele takrat, ko je zelo lačna. Drugače pa ves čas mori drugo vrano, ki sem jo našla napol mrtvo na cesti. Bila je mladič, ki je prezgodaj odšel iz gnezda. Rep je imela povsem oskubljen in zlomljeno nogo, najverjetneje tudi prestreljeno. Ptice, kot so sive vrane, je dovoljeno streljati, ni pa jih dovoljeno hraniti, pomagati jim pa je verjetno še ostreje prepovedano.« In prav ima. Z ministrstva za kmetijstvo so na naše vprašanje odgovorili, »da posameznikom ni dovoljena začasna oskrba živali, ki so divjad«.
Golobji par
Vrana z zlomljeno nogo je bila tri tedne v zatočišču na Muti, kjer se je okrepila, nato jo je spet prevzela Polona, ki čaka, da ji bo znova zrasel rep. Šele potem bo lahko preizkusila, ali leti, in jo izpustila v naravo, kar je cilj tudi pri vseh drugih poškodovanih prostoživečih živalih. »Druge vrane, ki najverjetneje zna leteti, pa ne morem izpustiti, ker se mora najprej navaditi, da je vrana, ne človek.« V enem dnevu poje toliko kot petkilogramski pes, je s podatkom presenetila Polona.
Na balkonu v zgornjem nadstropju hiše pa gnezdita goloba Belka in Debelko, ki sta k Poloni prišla kot goliča in se pri njej povsem udomačila. »Sprehajala sta se po stanovanju, lezla v omaro, nato sem ju vrgla ven, sredi zime pa sta si omislila jajca in mladiče. Eden je poginil, drugega mi je uspelo oživiti,« pokaže na goloba s tipično mladostniško neurejeno pernato pričesko. Starša sta si zatem omislila še en naraščaj, ki bi se moral vsak čas izleči iz dveh jajc. Polona je balkon zagradila z mrežo, da jajc ne bi uničile srake iz okoliških gnezd. Ko bodo mladiči dovolj stari, pa bo vso družino poskušala odgnati. Ne bo ji lahko, a se zaveda, da živali, če niso ravno psi ali mačke, pripadajo naravi, ljudje pa jim v stiski lahko le pomagamo.
Goloba Belka in Debelko sta si na balkonu Bičkovih že drugič omislila
naraščaj. Foto: Uroš Hočevar
