»Če se je kje zgodil ekološki terorizem, je to bilo v Kemisu, ker niso varovali tempirane bombe«

Biolog Mihael J. Toman pogreša odgovore na vprašanje tveganj za zdravje in okolje po požaru v Kemisu.

Objavljeno
13. junij 2017 11.09
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek
Mihael Jožef Toman, biolog, ekolog, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, prodekan Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda ne skopari s kritikami na odzivnost državnih služb po okoljski katastrofi v Kemisu, predvsem ministrstva za zdravje, ki se še ni odzvalo.

Agencija RS za okolje (Arso) bi morala poskrbeti tudi za interpretacijo meritev, ne le njihovo izvedbo, meni. Njenim rezultatom Toman zaupa, vzorčenje pa je bilo po njegovi oceni neustrezno. Pogreša predvsem odgovore o dolgoročnih tveganjih za zdravje in okolje ter ne verjame, da jih bo lahko dala koordinacijska delovna skupina, ki jo je za nadzor posledic po požaru imenovala vlada.

Skoraj mesec po požaru še vedno nimamo celovite analize meritev vplivov katastrofe na okolje in zdravje. So inšpekcije, agencija za okolje in druge državne službe delo opravile korektno? So z meritvami zajele dovolj veliko območje? Bi moralo biti meritev več?

Službe so svoje delo opravljale preveč parcialno. Med njimi ni bilo nikakršnih pogovorov in dogovorov, kakšne informacije bodo posredovale javnosti. Pričakoval sem več odgovorov z ministrstva za zdravje. To se je do dogodka v celoti distanciralo, kar je nedopustno. Nesreča ni samo nesreča za okolje in naravo, ampak vse kaže, da bo pustila tudi vplive, ki so tudi kronični. Potrebovali bi razlago njihovih strokovnjakov.

Zelo neprimerno se je odzvalo tudi ministrstvo za kmetijstvo in drugi sektorji, ki so pojasnili, da je treba pridelano hrano, kot je zelenjava, zavreči. Takšen napotek ljudje lahko razumejo zelo različno. Po eni strani tako, da jo lahko zavržejo zunaj svojega vrta. Informacija je bila torej neprimerna, da ne govorim o prvi informaciji glede nevarnih snovi, ki so stekle v potok in prešle v ozračje. Predstavljena je bila v smislu: voda odteče, zrak pa odnese. To je nestrokovna izjava, ki je močno zavajajoča. Voda je strupene snovi iz Tojnice res odnesla, vendar v reko Ljubljanico do zapornice pri Ambroževem trgu. Če se že prej niso usedle v rečne sedimente, so se pri zapornici. To vodo pa bo odneslo tudi po Savi do Črnega morja.

Podobno nestrokovna je bila druga izjava, da veter odnese zrak z nevarnimi snovmi. Sploh ne vemo, kje so dobili največ nevarnih snovi, ki so se usedle.

In še odgovor na drugi del vašega vprašanja, ali so institucije pri analizah ravnale pravilno. Institucije, ki v Sloveniji opravljajo kemijske in biološke analize kakovosti rodne prsti, vode in okolja, upoštevajo protokole, ki so enotni v celotni EU. Metodologija odvzema vzorcev je bila zanesljivo pravilna. V primeru vodnega okolja si upam trditi, da je bilo vzorčenje neustrezno. Vzorca vode ne morete odvzeti nekaj dni po dogodku, ko je voda s strupenimi snovmi že odtekla, snovi, ki so se usedle, pa so se ohranile v sedimentu. Za take analize je treba zelo dobro poznati hidrologijo okolja. Predvsem je treba imeti referenčne podatke. Kot ekolog in biolog se najprej vprašam, kaj je referenca za analize; kje v Tojnici je še bilo takšno stanje, na podlagi katerega bi lahko primerjali, kaj se je zgodilo v vodi in sedimentih.

Ne gre torej za to, ali so bile analize narejene pravilno. Absolutno so bile, temu moramo zaupati. Sprašujem pa se, ali smo izbrali prave vzorce. Kot raziskovalca me vedno zaboli, ko iz vrst civilne družbe slišim, da ne zaupa institucijam, ker so njihove analize napačne. Poudarjam: na institucijah ne delamo za nikogar drugega kot za okolje. Glavni napaki vrednotenj okolja v Sloveniji pa sta, da okolja ne poznamo - zato napačno vzorčimo - in ne znamo interpretirati podatkov.

Kaj mislite s tem, ne znamo interpretirati podatkov?

Morda je pravilnejši izraz, da podatke neustrezno interpretiramo. Predstavljamo le podatke o koncentraciji, nič pa ne napišemo, kaj nam ti povedo o vplivih na okolje. O teh govorijo podatki o kroničnosti, prepoznavanju snovi, ki smo jih analizirali. Še tako majhna koncentracija snovi pomeni nevarnost v okolju, če je snov dolgoživa.

Katera institucija bi morala v primeru Kemisa prebivalcem posredovati takšne interpretacije?

Arso ves čas govori, da ima dovolj strokovnjakov, da lahko celovito ocenjujejo okolje na podlagi spremljanja stanja. Če je to institucija, ki tudi interpretira podatke, naj to v prihodnje res počne. Bojim se, da ima rednega dela toliko, da se pogosto ne more poglobiti v specifično, kot bi bilo treba v primeru Kemisa. Tej instituciji najbolj zamerim, da pozablja, da imamo v Sloveniji stroko različnih področij, ki bi z veseljem odgovorila na kakšno vprašanje. Veliko je zelo dobrih strokovnjakov za toksikologijo in ekotoksikologijo, ki bi lahko povedali, kaj pričakujemo v prihodnosti, vendar niso podali nobenih mnenj oziroma jih Arso zanje ni zaprosil.

Pogrešam predvsem odgovore na vprašanje tveganj. O njih govorijo predvsem nestrokovnjaki, ki se spoznajo na vse. Potrebujemo specifična znanja, specifične kamenčke mozaika. Največja težava je, da iz njih ne znamo sestaviti mozaika. Ideja o ustanovitvi koordinacijske skupine, ki jo vodi nekdanji vodja civilne zaščite, ni primerna. Voditi bi jo moral strokovnjak z okoljskega področja, v njej pa bi morali sodelovati strokovnjaki s področja kemije, ekotoksikologije, zdravja, vodne problematike, ekologije voda, strupenosti in strupenostnih testov. V tej skupini, ki bo opozarjala o nevarnostih v prihodnje, takšne stroke nimamo, zato lahko vnaprej napovem, da svojega dela - čeprav jo je imenovala vlada - v strokovnem smislu ne bo mogla opraviti. Seveda ne pravim, da njeni člani na svojem področju niso veliki strokovnjaki.

Osredotočiva se na področje, s katerim se ukvarjate: kakšne vplive lahko pričakujemo v vodnem okolju?

O vplivih lahko govorim na splošno, predvsem zato, ker nimamo resne kvantitativne ocene snovi, ki so prešle v okolje, ampak le podatke o koncentraciji določenih snovi na določenih delih rečnega in kopenskega ekosistema. Tako imenovanega loadinga ali skupne obremenitve z nevarnimi snovmi ne poznamo. Če bi imel ta podatek, bi lahko povedal, kaj se bo v prihodnje dogajalo.

Ker je veliko nevarnih snovi, ki so posledica dolgoletne proizvodnje v Industriji usnja Vrhnika, že prisotnih, se je okolje nanje prilagodilo. Ob dodatku novih nevarnih snovi se obremenitev okolja samo še poveča. Ne vemo, na kateri meji obremenitve vode in kopnega smo. To je tako, kakor da bi govorili o napol polnem ali napol praznem kozarcu. Moj pogled na ekosistema Tojnice in Ljubljanice je, da je njun kozarec več kot napol poln. Koliko še manjka do roba, ko bi te snovi povzročile resne težave v prihodnosti, na to trenutno nihče ne zna natančno odgovoriti. Mislim, da smo blizu, predvsem na območju Ljubljanskega barja, kjer smo imeli številne črne deponije in komunalno deponijo z izcednimi vodami, ki so tekle v potok Curnovec, druge kanale in nato v Ljubljanico.

Zelo blizu roba kozarca smo tudi v primeru Ljubljanice, v kateri so številne nevarne snovi, tudi motilci hormonskega sistema. Številne snovi, ki so stekle iz Tojnice v Ljubljanico, prav tako spadajo v skupino hormonskih motilcev. Kaj to pomeni? Za živalski svet je zelo dobro znano, ker smo delali poskuse z raki. Ali iz primera nižjih rakov lahko naredimo primerjavo z ljudmi? Neposredno ne, posredno zanesljivo. Delovanje teh snovi v živalski in človeški celici je identično.

S podobnimi dogodki smo se torej že spopadli v preteklosti, zato me vedno nekoliko vznemirijo napovedi, da bomo Ljubljanico na Špici spremenili v kopalno vodo. Z vidika mikrobiološke neoporečnosti je primerna za kopanje, kemijska oporečnost v sedimentih in tudi sami vodi pa je tako velika, da bo zahtevala izjemne sanacijske ukrepe ne samo na Ljubljanici, ampak na njenem celotnem prispevnem območju. Narava ima res samočistilno sposobnost, vendar le do delno.

Kako je mogoče, da ne vemo, koliko strupenih snovi je v Ljubljanici in njenih sedimentih? Ali teh meritev ni nihče izvajal?

Sedimenti so bili dolgo izključeni iz monitoringa, ker zahtevajo nekoliko bolj zapleteno metodologijo. Še pred desetimi leti smo vrednotili kakovostno stanje voda, se pravi kemijske analize v vodi, nikoli v sedimentih. Sediment je deponija hranilnih, nevarnih, toksičnih in danes tudi mutagenih snovi. Z ekološkega vidika je voda lahko zelo čista, bistra, vendar je mnogo bolj nevarna kot kalna z delci, ki jih vidimo.

Za Ljubljanico lahko na podlagi naših analiz z gotovostjo potrdim, da so v njej motilci hormonskega sistema. Nekateri so delali zgodbo, da tudi ribe spreminjajo spol, česar ne morem potrditi, ker takšnih analiz nismo delali. Poznam pa primere iz drugih rek s podobnimi obremenitvami, kjer se to dogaja, in ne le pri ribah, temveč tudi pri drugih vretenčarskih skupinah.

Ali drži, da Arso opravlja vse manj okoljskih analiz, da imamo torej tudi vse manj podatkov o stanju vodotokov?

Določanje ekološkega stanja vodotokov danes zahteva samo biološke analize, kemijske in hidromorfološke so podporni elementi. Do letos smo na biotehniški fakulteti izvajali biološki monitoring slovenskih voda. Zaposlene smo imeli štiri ljudi, letos pa smo morali pogodbo z njimi prekiniti. Nacionalni inštitut za biologijo je izgubil pomemben del monitoringa, ki je povezan z morjem, in velik del monitoringa, povezanega s površinskimi vodami, ki je omogočal poglobljeno spremljanje stanja tudi z vidika danes vse bolj aktualne genotoksičnosti. Smo namreč razmeroma antropocentrični organizem, zato nas pogosto zanima, kaj bo v prihodnje z našim zdravjem. Na podlagi koncentracij onesnaževal ni mogoče prav nič sklepati, vedeti je treba, kako se stvari spreminjajo v okolju.

A ker ima Arso nove prostore in večje število zaposlenih, zaradi česar razume, da lahko vse opravi sam - kar ne drži -, smo raziskovalne institucije kar naenkrat postale nepomembne. Področje monitoringa in spremljanja stanja zahteva sodelovanje raziskovalnih inštitucij, univerze, agencij in inštitutov v okviru različnih ministrstev. Znanja na univerzi in inštitutih ne smemo negirati, ampak ga vključiti. Aplikativno znanje vedno izhaja iz bazičnega, in prav mi delamo bazične raziskave. Če jih ne bomo mogli uporabiti, tudi na področju monitoringa, se bodo razmere na področju okolja ter razumevanja varnosti in tveganj v prihodnje samo še slabšale.

Ljudje se tolažijo, saj ne pijemo vode iz Tojnice in Ljubljanice. Kako lahko onesnaženje zaradi Kemisa vpliva na pitno vodo?

To je popolnoma napačno in nevarno razmišljanje. Slovenija 95 odstotkov vseh pitnih vod načrpa iz podtalnice. Kakršno kakovost v površinskih vodnih telesih bomo imeli, takšna bo tudi kakovost podtalnice. Vse, kar je na površini, prej ali slej najde pot v podtalje. Slovenija je še posebno občutljiva, ker je velik del kraški; voda na teh območjih v podtalje prehaja še hitreje. Ker ni filtra, se številne nevarne snovi v podtalnici znajdejo neposredno. Kmetijske površine, ki so večinoma na prodnatih rečnih nanosih, pa imajo filter, vendar je razumljivo, da ne more delovati enako dobro kot pred tridesetimi leti.

Tojnica je enkrat že bila mrtva.

Oznaka, da je okolje mrtvo, ni pravilna. Pogosto vodni ekosistem razumemo kot mrtev, če so umrle ribe, vendar to sploh ni res. Tudi v Tojnici so se ohranili mikrobni organizmi, ki bodo začeli samočistilni proces.
Potok je bil večkrat zelo spremenjen in je postal nevaren ekosistem tudi za človeka, ne le naravne procese. Vsaka takšna sprememba vpliva na številne druge povezane ekosisteme, tudi podtalnico. Predvidevam, da v njej še ne bomo zaznali resnih odstopanj, ker gre za velik ekosistem. Opozarjam pa, da ne vemo, kje se gibljemo pri obremenitvah okolja. Ali že presegamo mejo, ali se ji približujemo.

Zato je treba vsako takšno nesrečo jemati skrajno resno in storiti vse, da bi jo preprečili. Moje mnenje je, da je bilo varovanje v Kemisu nedopustno. To, da stavbe, kot je naša fakulteta, varujemo s 24-urno prisotnostjo ljudi, objekte oziroma - uporabil bo izraz civilne družbe - tempirane bombe, kot je Kemis, pa s kamerami in podobnimi senzorji, je neresno.

Direktor Kemisa Emil Nanut je dejal, da je v tovarni zagorelo vsak mesec (pozneje se je popravil, da je šlo za vžige, ne požare, op. p.).

To je terorizem, če smem uporabiti izjavo gospodarskega ministra, ki je rekel, da se v zvezi z Magno vse bolj pojavlja ekološki terorizem, mislil pa je na ljudi, ki se zavzemajo za ohranitev kmetijske zemlje in okolja. Z vidika vlade je to nedopustna izjava, za katero ni nihče odgovarjal. Če se je kje zgodil ekološki terorizem, je bilo to v Kemisu, ker niso varovali t. i. tempirane bombe.

Nič se ni zgodilo razen »groženj« vodstva Magne, da če pravočasno ne dobijo vseh dovoljenj, bodo lakirnico preselili drugam.

Pa naj jo selijo. Zaradi ene ličarske delavnice se Slovenija ne bo sesula. A Slovenci smo, kot poje Bora Djordjević, v dobršni meri dunajski konjski hlapci.

Zakaj? Odnos do okolja se vendarle izboljšuje.

Odnos se spreminja: imamo urejene trate okoli hiš, ločujemo smeti, nevarnih snovi več ne vržemo za naš plot ali v bližnji gozd. Pozabljamo pa, da odpadki nekam gredo. Še vedno jih proizvedemo petkrat več kot v 80. letih. Težko sprejmem tezo, da se je odnos do okolja izboljšal. Še vedno smo strahotni porabniki številnih nevarnih snovi.

Ali se je spremenil odnos do okolja na področju čiščenja odpadnih vod? Odpadkov iz greznic res ne zlivamo več v bližnje potoke, vendar ali se je ta odnos spremenil tudi na državni ravni, če vemo, da čistimo le 50 odstotkov odpadnih vod? Drugih 50 odstotkov gre neposredno v naravo. Poleg tega imamo še vedno greznice.

Spremenil se je odnos do okolja, ne pa do narave, ki ni isto kot okolje. Pozabljamo, da je okolje skupek narave in življenjskega prostora, ki ga oblikuje človek. V okolju imamo še naravo, v klasični naravi pa nimamo okolja kot življenjskega prostora človeka. Že v temelju napačno razmišljamo, ko rečemo, da se radi gibljemo v naravi, jo obiskujemo, in da nam narava nekaj da. Narave ne moremo obiskovati, ker smo del nje. Tudi mame ne obiskujemo, če živimo v hiši z njo.

Naj kot primer spreminjanja odnosa do okolja navedem Blejsko jezero, ki po mojem mnenju ni več biser, ampak prej gnil biser. Vanj še vedno odtekajo odpadne vode. Problem odvajanja komunalnih vod z blejskega otoka so rešili tako, da tečejo po cevi, speljani po dnu jezera, v kanalski sistem, ki pa je perforiran. Gnila voda iz Blejskega jezera še vedno odteka z natego v Savo. Je lahko kakšen boljši primer sindroma »ne na mojem dvorišču« kot Blejsko jezero?

Izboljšan odnos do okolja je predvsem deklarativen. Vsi se zanj zavzemamo, ker nas je strah, delujemo pa drugače.

Ali ni ob vsej zgodovini okoljskih bremen v vrhniški občini nekoliko ironično, da je postala prva »zero waste« občina v Sloveniji, ker zelo uspešno ločuje odpadke?

Pri tem nazivu gre za politizacijo okoljske problematike. Vsak normalen človek ve, da organizem proizvaja odpadke. Razlika je le v tem, za kakšne odpadke gre. Govoriti o družbi brez odpadkov je popolno zavajanje. Danes smo našli nov termin, krožno gospodarstvo, ki je nadgradnja koncepta »zero waste«. Imamo smeti, ki bodo postale »nič odpadkov« samo, če jih bomo dali v gospodarstvo, ki bo krožno. Kot vidite, naš odnos do narave se spreminja samo v tem, da iščemo nove izraze, s katerimi bomo prikrili tisto, kar se dejansko dogaja.

Podobno zavajajoč je pojem trajnostnega razvoja, tudi v povezavi z varstvom okolja. Trajnostni razvoj je samo mehkejša različica gospodarskega razvoja, pri katerem je vedno najpomembnejši odstotek gospodarske rasti. Trajnostni razvoj v naravi ne obstaja in tudi ne v okolju, v katerem živi človek. Je družbena kategorija, ne okoljska, in še manj naravna, kajti trajnosti v naravi ni, ampak je dinamika, so sukcesije. Ljubljansko barje je končna sukcesija ljubljanskega jezera.

Če je razvoj, ne more biti trajnosti. Razvoj gradi na tem, da zanika trajnost. S takšno miselnostjo iti v ekologijo, varstvo okolja, se lahko naredi bistveno večja škoda kakor z drugim pristopom - dinamičnim razumevanjem procesov v naravi. Vendar je zanj treba človeka najprej spraviti nazaj v naravo. Če pa jo gleda od zunaj kot nadzornik, si predstavlja, da jo lahko nadzoruje s trajnostnim razvojem samo zato, da bo njemu dobro.

Kakšna pot je torej pravilna, t. i. odrast?

Najmanj razvoj, ki bo vzdržen, za družbo in naravo. Meje vzdržnosti pa moramo postaviti tisti, ki se na naravo spoznamo. Katera koncentracija je dopustna, da ne bomo presegli doze? Kaj pomeni določena koncentracija? Ali je deset miligramov dovoljenega nitrata v pitni vodi res vzdržna koncentracija ali je morda prevelika?

Kaj to pomeni z vidika primarne produkcije? Prej ste omenili cvetenje Blejskega jezera. Ali je deset miligramov na liter, kolikor znaša normativ, in ki jih ne presegamo, vendar je rezultat vseeno cvetenje, morda preveč? Tudi v pitni vodi je dovoljenega deset miligramov nitrata, vendar vode iz ene od naših polnilnic, ki vsebuje 6,7 miligramov nitrata v litru, ne morete več nikamor izvoziti. Pa ne zato, ker bi presegala vrednosti nitrata, ampak ker se tudi ta lahko nalaga.