Tiskane izdaje
Ta se je v zadnjih letih ustalil pri sedmih odstotkih, medtem ko v Skandinaviji, na primer, v lesenih hišah živi kar 70 odstotkov ljudi.
V sekciji Slovenskih proizvajalcev lesenih montažnih stavb, ki deluje pod okriljem Združenja lesne in pohištvene industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije, že dlje časa spremljajo število zgrajenih lesenih objektov. Najmanj jih je bilo leta 1999, ko je bil delež lesene gradnje triodstoten. Po besedah Mirijane Bračič, sekretarke sekcije, delež v zadnjih letih sicer narašča, a se je nekako ustalil pri sedmih odstotkih. Vendar, poudarja sogovornica, spremljajo samo število objektov, ki jih zgradijo člani sekcije, v zadnjem času pa so nezanemarljivo število lesenih stavb zgradili tudi manjši slovenski obrtniki, ki niso člani sekcije, in podjetja iz tujine (Srbije, Hrvaške, Avstrije, Nemčije in Skandinavije).
V sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo povpraševanje po montažnih hišah največje. Takrat so v Marlesu, na primer, na mesec postavili tudi sto hiš. Za to obdobje so bile po besedah direktorja družbe Marles hiše Maribor Bogdana Božaca značilne tipske hiše, ki so bile hitro vseljive in stroškovno optimirane ter tako dosegljive širokemu krogu kupcev. Praviloma so bile pritlične, če sta bili dve nadstropji, pa je moralo biti pritličje zidano. V stenah je bilo samo osem centimetrov izolacije, vendar so bile v primerjavi z zidanimi še vedno energijsko učinkovitejše, pravi Božac.
Kakšna je kakovost ter kakšne so zmote in predsodki o lesenih montažnih hiš, si lahko prebrete v zadnji številki priloge Deloindom ali na www.deloindom.si.
