Goru končno v Sloveniji

Dolgo vožnjo je dobro prestal, sveže povožena srna ga ni zanimala, takoj je začel iskati izhod iz začasnega bivališča.   

Objavljeno
26. april 2019 16.30
Posodobljeno
26. april 2019 16.48
Kje se pride na prostost? FOTO: Leon Vidic
Po šestnajstih urah vožnje iz romunskih Karpatov, ki jo je prestal dobro, je Goruja kar izstrelilo iz transportne kletke v začasno bivališče v Loškem Potoku pred dokončnim izpustom v naravo. Sveže povožena srna, ki so mu jo nastavili lovci, ga ni niti približno zanimala. Hotel je samo ven, v gozd, stran od ljudi, ki se jih je v dobrih dveh mesecih, kolikor je preživel v karanteni v Romuniji, dodobra zasitil.

Med vožnjo je večinoma spal, ovinkasti odseki so ga nekoliko vznemirili, ko smo nekajkrat pokukali v kletko, je zarenčal, pove utrujen, a vesel Rok Černe, vodja projekta doselitve risov v Slovenijo in na Hrvaško (Life Lynx) ter eden od treh človeških potnikov kombija ljubljanskega živalskega vrta, s katerim so Goruja danes dopoldne pripeljali v Slovenijo.

image
Tričlanska ekipa zavoda za gozdove in ZOO Ljubljana je Goruja v Slovenijo pripeljala s kombijem, ki ga je posodil ljubljanski živalski vrt. FOTO: Leon Vidic


Po začetnih zapletih z dokumenti za prevoz, ki so jih zahtevali slovenski in romunski veterinarski organi, ter zatem še odkritem virusu mačje kuge pri drugem risu, namenjenem za preselitev, kar je Gorujevo bivanje v romunski karanteni podaljšalo na dobra dva meseca, se je na koncu vse lepo zložilo. Goru je zdrav, prav tako se je virusa mačje kuge znebil Doru, ki bo na Hrvaško preseljen čez kakšen teden.



image
Tik pred izpustitvijo iz kletke v prilagoditveno oboro, kjer bo Goru pred izpustom v naravo prebival okoli tri tedne. FOTO: Leon Vidic

 

Zdaj potrebuje predvsem mir


Naslednje tri tedne bo Goru v prilagoditveni obori sredi gozda, da se bo navadil na novo okolje in se mu bo čim bolj zmanjšala želja po vrnitvi domov. V Romunijo se sicer ne bi vrnil, lahko pa bi odtaval na Pohorje, Dolenjsko ali Koroško, s čimer nismo nič naredili, saj tam ni risov. Potrebujemo ga tu, da svoje gene razpošlje med tukajšnjo populacijo risov, pove Rok Černe. Na območju lovišča Loški Potok – Draga  sta vsaj še dva risa: samec in samica – potencialna Gorujeva paritvena partnerica –, za katero se ve, da ima redno mladiče. Kot odrasel (petletni) samec si bo verjetno znal ustvariti svoj teritorij, verjame sogovornik.

image
Nemir. FOTO: Leon Vidic


Zakaj je bil za lokacijo izpusta prvega preseljenega risa izbran Loški Potok? Poleg tega, da je znotraj območja, na katerem so risi še prisotni, so tamkajšnji gozdovi dober habitat zanje (dovolj je srnjadi, ki je risov glavni plen), lovci in lokalni prebivalci pa rise sprejemajo, pove doc. dr. Tomaž Skrbinšek, strokovnjak za znanstveno genetiko na Oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti. Predsednik lovske družine Loški Potok Stanko Anzeljc pravi, da so nekateri prebivalci do risov ravnodušni, večini je vseeno, se pa najde tudi kdo, ki je proti. »Kakšnega odpora nimajo, saj nihče ne pričakuje, da bo delal škodo.«

image
Ovohavanje novega okolja. FOTO: Leon Vidic


Člani lovske družine Loški Potok bodo Goruja hodili hranit; Anzeljc ocenjuje, da bo ena srna zadoščala za pet dni. Hkrati bosta to priložnost – Goru potrebuje predvsem mir – za oceno njegovega zdravstvenega stanja izkoristila veterinarja Aljoša Beljan in Sabina Bajc Piškur. Preverjala bosta, ali je kaj pojedel, ali normalno iztreblja, ali se je poškodoval, ker je hotel zbežati, pa tudi njegovo psihično počutje: ali veliko kroži, kako intenzivno išče izhod, skače na podest …



image
Preskušanje podesta. FOTO: Leon Vidic

 

Prvi od desetih načrtovanih


En preseljen ris ne pomeni veliko, je pa dober začetek. Cilj projekta je v slovensko populacijo vključiti deset risov, s čimer bi zagotovili njeno srednjeročno preživetje. Dolgoročno preživetje pa bo zagotovljeno, ko se bo naša populacija povezala z drugimi, zlasti alpsko in balkansko.

image
Rok Černe, koordinator projekta Life Lynx, verjame, da si bo Goru kot odrasel samec znal ustvariti svoj teritorij. FOTO: Leon Vidic


V Sloveniji živi le še med 15 in 20 odraslih risov – vsi so potomci šestih risov, preseljenih v Slovenijo leta 1973 –, ki jim zdravje vse bolj načenjajo posledice parjenja v sorodstvu. »V zadnjih letih smo zabeležili tri pogine risov zaradi generalizirane sepse, ki je pri velikih zvereh izjemno redka. To že kaže na probleme v populaciji,« pove Skrbinšek. »Težava t. i. depresije zaradi parjenja v sorodstvu je, je, da nikoli ne veš, kako se bo izrazila. To je tako, kakor če iz ogromne vreče potegneš nekaj problemov, ne veš, kakšnih, veš pa, da se bodo pojavili, in bodo gotovo negativno vplivali na populacijo,« govori Tomaž Skrbinšek.

image
Kamera bo opozarjala na neželene obiskovalce na območju prilagoditvene obore. FOTO: Leon Vidic


V okviru projekta v Sloveniji in na Hrvaškem potekata tudi zbiranje genetskih vzorcev domačih risov in njihov odlov za opremljanje s telemetrijskimi ovratnicami. Prejšnji teden so na območju ribniške Male gore z GPS ovratnico opremili mlajšo odraslo risinjo, ki so jo poimenovali Teja. Goruju so ovratnico, preko katere mu bodo sledili, nadeli že v Romuniji. »Ideja je spremljati rezidentne in preseljene rise, da bomo prepoznali razlike v obnašanju in kako se bodo preseljeni risi in njihovi potomci vključili v populacijo,« pove Skrbinšek. Na podlagi genetskih vzorcev bo mogoče zaznati potomce Goruja, tudi če ne bodo opremljeni z ovratnico.

image
Veterinarja Sabina Bajc Piškur in Aljoša Beljan bosta spremljala zdravstveno stanje in obnašanje risa. FOTO: Leon Vidic