Tiskane izdaje
Ljubljana – Zimi z malo snega, gospodarska kriza, rast cen fosilnih goriv in cen lesa zaradi prodaje hlodovine v Avstrijo so vzroki, da je bilo lani v naših gozdovih posekanega največ lesa v zadnjih 20 letih. To je dobro za obnavljanje gozdov, ne pomeni pa, da se je izboljšal odnos do lesa.
Gospodarski gozd, ki je najučinkovitejši ponor CO2, še vedno izkoriščamo v manjšem obsegu, kot dopušča trajnostni razvoj, meni dr. Franc Pohleven z Oddelka za lesarstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. »V obdobju, ko se srečujemo s podnebnimi spremembami, postaja les pomembnejši kot gozd.« Ustvari ga narava, brez porabe energije, ki se je pri proizvodnji vseh drugih materialov sprosti veliko.
Če les uporabimo za kurjavo, prihranimo nekaj energije, še več pa, če iz njega naredimo izdelek. Vsak kubični meter lesa, predelan v izdelke, bistveno prispeva k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, saj se pri proizvodnji izdelkov iz drugih materialov sprosti od 20- do 50-krat več CO2. Še več, kubični meter lesnih izdelkov zmanjša izpuste CO2 v ozračje za dve toni. »Če bi imel vsak Slovenec namesto plastičnega glavnika lesenega, bi v njih uskladiščili 162.000 ton CO2. Koliko ton tega plina bi uskladiščili šele, če bi imeli vsi lesena okna ali hiše!« vzklikne vodja Slovenske gozdno-lesne platforme.
Iz lesa je mogoče narediti tako rekoč vse: od objektov, visokotehnoloških izdelkov, izolacijske pene, plastične mase, tekočih goriv in plina do zdravil. »A kljub temu so lesni izdelki dražji kot, denimo, plastični ali aluminijasti. Kje je tu logika? V miselnem polju sprevržene ekonomije,« je prepričan Pohleven. Če bi bili v plastične izdelke všteti stroški onesnaženja, ki nastanejo pri njihovi proizvodnji, bi bili ti precej dražji.
Brez načete trajnosti gozdov bi za energijsko izrabo in za potrebe lesne industrije po besedah Jurija Beguša z Zavoda za gozdove lahko posekali milijon kubičnih metrov lesa več, kot ga zdaj. Leta 2020 se bo ta količina povečala na 2,3 milijona kubičnih metrov.
»Skoraj ni gozdnega lesnega sortimenta, ki mu z ustrezno obdelavo, znanjem in oblikovanjem ne bi mogli dodati dodane vrednosti. Zato je za neposredno uporabo v energijske namene primeren le najmanj kakovosten les,« pa dodaja Jakša.
Konkurenčnost
»Preskok v nove poslovne modele za globalno konkurenčno ponudbo, ki se bo opazno razlikovala od sedanje, žal ni preprost. Sosednja Avstrija nas je že pred leti tudi v tem daleč prehitela – postavila je jasno državno in deželno strategijo razvoja celotne lesarske verige. Konkretni ukrepi njene realizacije se kažejo tudi pri nas. Njihove žagarske kapacitete so dober kupec in hiter plačnik, celotna predelovalna industrija pa je znala ohraniti tradicionalno pripadnost lesu, a tudi napredne tehnološke rešitve, produkte in storitve, ki jim naša ponudba težje konkurira. Treba jih bo posnemati, kjer je to še mogoče,« meni Alenka Avberšek z GZS.
Avberškova je kljub vsemu optimistična, saj je akcijski načrt za povečevanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020, ki je rezultat dela medresorske delovne skupine Gozd-les, že pripravljen za javno obravnavo, čaka pa na pregled novega kmetijskega in gospodarskega ministra.
»V Jelovici hiše, okna in vrata izdelujemo pretežno iz slovenskega lesa, ki mora biti ustrezno certificiran in najvišje kakovosti, sekan pravi čas, pravilno sušen in obdelan, kar vpliva tudi na kakovost končnega izdelka, pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da je velikokrat ta les predelan v Avstriji. Prav po njihovem modelu bi morali delovati tudi v Sloveniji,« pravijo v Jelovici, kjer praznujejo 70-letnico lesene hiše. Kot dodajajo, se pri velikih količinah porabljenega lesa velikokrat zgodi, da ga domačim dobaviteljem zmanjka.
»Žal se razmere v panogi v Sloveniji zadnjih 20 let ves čas poslabšujejo, v zadnjem desetletju se je zaprlo več kot 30.000 delovnih mest in tako je danes v tej panogi le še dobrih 10.000 zaposlenih. V istem času je v Avstriji panoga doživljala pravi razcvet. Ker nimamo vzpostavljene lesne verige, to je procesa od gozda do končnega izdelka, vsako leto v tej rastoči in zeleni panogi kot nacionalno gospodarstvo izgubimo približno 500 milijonov evrov dodane vrednosti,« opozarjajo v Jelovici.
Ključne za ustrezno predelavo lesa so sodobne žage, ki jih pri nas ni dovolj. Miha Humar z biotehniške fakultete je povedal, da na splošno ločimo dve vrsti žagarskih obratov, za les iglavcev in les listavcev. Predelava lesa iglavcev je tehnološko navadno zahtevnejša.
Naložba v sodoben žagarski obrat, ki bi predelal pol milijona m3 lesa iglavcev, je med 40 in 50 milijoni evrov. Cena vključuje zemljišča, strojno opremo, žagarski obrat, sušilnico lesa in energetski obrat za predelavo ostankov.
Poleg tega je lastništvo gozdov v Sloveniji zelo razdrobljeno. »Nekaj lastnikov je za delo v gozdu že zelo dobro opremljenih. V zadnjem času pa se pojavlja problem, da iz različnih razlogov v gozdu sekajo tudi tisti, ki tega doslej niso počeli, zato se je tudi povečalo število smrtnih primerov – 18 mrtvih med zasebnimi lastniki gozdov v letu 2011, povprečje pa je devet,« opozarja Beguš.
Neučinkovito kurjenje
Aleš Šaver, direktor Eco Consultinga, je potrdil, da se poraba lesa za kurjenje poveča z vsakim dvigom cen kurilnega olja in plina. O tem pričajo že subvencije Eko sklada za kotle na lesno biomaso, ki jih je bilo leta 2009 kar 561 (leto prej le 80). Ljudje se za kurjenje lesa namreč ne odločajo zaradi subvencij, te so bolj nekakšna nagrada za že narejeno, temveč zaradi cene ogrevanja. To vodi tudi številnejše, ki uporabijo cenejše peči na drva s 60-odstotnim izkoristkom. V teh časih bi zato subvencije morali povečati na več kot četrtino, da bi spodbudili večjo uporabo sodobnih kotlov s pirolizo in 90-odstotnim izkoristkom. Do hlodov še pridemo, z višjo dodano vrednostjo pri lesu pa imamo v Sloveniji težave.
