Otoki so bili podlaga za gosto tropsko rastlinstvo, veliko dreves je bilo starih vsaj 300 let. Na otoku Nuatambu, kjer živi 25 družin, je več kot pol površine postalo neprimerne za življenje, od leta 2011 pa je morje odplavilo 11 hiš. Prejšnje študije so predvidele, da bodo otoki zdržali dvigovanje morske gladine in se celo širili.
Vendar so te študije za osnovo vzele svetovno povprečje za dvig morske gladine, ki znaša tri milimetre na leto. Salomonovi otoki pa so v zadnjih 20 letih kritična točka, saj se morska gladina tam dviga za med sedem in deset milimetrov na leto. Po novih ocenah je to trend, ki bi ga lahko pričakovali po vsem Pacifiku.
Raziskovalci so analizirali satelitske posnetke obal 33 otokov med letoma 1947 in 2015, vse to združili s posnetki iz zraka ter podatki domačinov, preiskavami starosti dreves, meritvami morske gladine in modeli valov. Valovi imajo pomemben vpliv na erozijo obal. Tako 12 otokov nikoli ne dosežejo visoki valovi in na njih skoraj ni škode, kljub enakemu dvigu gladine morja. Med 21 otoki, ki jih dosežejo močni valovi, jih je pet izginilo (Kale, Rapita, Rehana, Kakatina in Zollies), šest pa jih naglo izgublja trdna tla (najbolj Hetaheta, nato Sogomou in Nuatambu).
Vse to je več lokalnih skupnosti prisililo v selitev z območij, kjer je živelo že mnogo generacij prednikov. Taro, glavno mesto province Choiseul, bo prvo glavno mesto province ali države na svetu, ki bo moralo preseliti prebivalce in storitve zaradi posledic dviga morske gladine.
Razmerja med dvigom morske gladine, valovi in precej različnimi posledicami in odzivi na Salomonovih otokih kažejo na to, da je treba pri načrtovanju ukrepov povezati ugotovitve različnih meritev s tradicionalnimi znanji. To je tudi edini način za prave ukrepe prilagajanja. Na Salomonovih otokih ob tem opozarjajo, da potrebujejo pomoč in podporo, tako od razvojnih partnerjev kot zelenega podnebnega sklada pri Združenih narodih. Oktobra so se Salomonovi otoki pridružili 11 drugim malim otoškim državam in v New Yorku podpisali podnebni sporazum.
V podnebnem sporazumu je sicer predvideno, da bodo premožnejše države v zeleni podnebni sklad do 2020 vložile sto milijard dolarjev, vendar so še daleč od te številke.