Tiskane izdaje
Invazivke so druga najhujša grožnja življenjski raznovrstnosti za izgubo življenjskega prostora oziroma človekom in njegovimi dejavnostmi v okolju. V velikih mestih z razmeroma malo zelenih površin je to še posebej močno vidno. V Bruslju se že 20 let trudijo obdržati velike zelene površine na obrobju mesta, naslednji korak je zelene površine povezati, hkrati pa dodati tudi modre oziroma vodne povezave. Vzpostavljanje naravnega toka potokov in rečic pa prinese tudi povečane težave zaradi invazivk. Kot pravijo upravljavci enega največjih in tudi zelo obiskanih parkov Roi Baudoin, več je odprtega prostora in vode, več je težav. Invazivne rastline se lahko namreč po vodi hitro selijo.
Preraste vse druge rastline
Ljudje ne vedo, kaj imajo v vrtovih in kaj s tem narediti. Veliko invazivnih tujerodnih rastlin je ušlo ravno z vrtov, velikokrat tudi nenamerno in zaradi neznanja. Japonski dresnik, denimo, se lahko razmnoži iz vsakega delčka stebla, zato je drobljenje in kompostiranje lahko začetek njegove širitve. V parku ugotavljajo, da ta rastlina najde pot tudi skozi beton, kar pomeni, da lahko povzroča škodo na infrastrukturi. »Če ga zakopljemo deset metrov globoko, ne bo več zrasel, če ga zakopljemo plitveje, lahko spet požene,« pravijo v parku, kjer je japonski dresnik že začel osvajalski pohod. Preraste namreč vse druge rastline.
Druga učinkovita pot zatiranja invazivnih rastlinskih vrst je sežig. Za preprečitev širjenja pa je za večino rastlin dovolj odstranitev, preden začnejo tvoriti semena. Pri nekaterih je seveda treba paziti. Veliki dežen, poznamo ga tudi pri nas, je fototoksičen. Izloča snov, ki na človeški koži na soncu povzroči hude opekline. Zdravljenje teh samo v Nemčiji stane milijon evrov na leto. Ambrozija pa povzroča alergije na cvetni prah, ker ga ima zelo veliko, in zmanjšuje količino kmetijskih pridelkov.
Rekreativne gosi
V bruseljskem parku ni kmetijstva, sta pa rekreacija in poležavanje na pokošeni travi ob reki. Tam pa so tudi kanadske in egipčanske gosi. Razmeroma velike živali ne letijo več daleč, vsaka pa izloči na dan tudi po pol kilogramov iztrebkov, ki so podobni izločku manjšega psa. Upravljavci parka zato niso najbolj zadovoljni, da je lov nanje v Bruslju od leta 1991 popolnoma prepovedan. Na tiho namreč razmišljajo, da gosi sicer niso posebno dobra hrana za ljudi, lahko pa bi jih predelali v hrano za, denimo, pse.
Gosi namreč ne onesnažujejo le travnikov ob reki, gnojijo tudi vodo, zato tam raste več zelenja, v vodi pa je manj kisika. Poleg tega gosi na nogah prenašajo vrste gljivic, ki pobijajo dvoživke, od žab do želv. Inovativna rešitev bi bila nekoliko višja trava, ko ob vodi ni ljudi. Na nepokošenih travnikih se gosi namreč ne zadržujejo.
Papige iz živalskega vrta
Še večjo etično težavo pa v parku predstavlja med 8000 in 10.000 papig, ki izvirajo iz Indije in Afrike. Pred 50 leti so v Bruslju zaprli živalski vrt, pri tem pa nekaj parov papig preprosto izpustili. Gnezdijo v vdolbinah, ki jih izdolbejo žolne in detli, pa tudi v hišicah, ki jih je uprava parka postavila za netopirje. Papige zasedajo prostor avtohtonim vrstam ptic, delajo pa tudi nekaj škode na drevesih in stavbah v okolici, saj si brusijo kljune na izolacijah in podobnem.
Papige se sicer ne bodo znašle na seznamu 50 najhujših tujerodnih invazivnih vrst, ki je srce predloga nove evropske uredbe o invazivkah, razen če bodo študije pokazale njihov pogubni vpliv na netopirje. Ravno tako ne bodo na seznamu azijske rumene pikapolonice, ki so že skoraj izrinile navadne rdeče evropske pikapolonice, in želve rdečevratke, ki so pri nas skoraj izrinile avtohtono močvirsko sklednico.
Nova evropska zakonodaja bo predvidoma omogočila prepoved trgovanja in gojenja najhujših vrst, hiter odziv na novoodkrite vrste in upravljanje obstoječih. Na začetku bo na prepovedani listi deset ali 12 vrst, potem se bo seznam širil glede na predloge držav članic. Hitro je mogoče reči, da bodo na seznamu črna češnja, japonski dresnik, veliki dežen in ambrozija, za pižmovke pa je že težje biti gotov. Pižmovke so bile v preteklosti osnova krznarstva, tudi jedli so jih, danes pa so se razmnožile v naravi, delajo škodo na infrastrukturi in prenašajo bolezni. Seznam bo moral ostati živ in odprt za nove vrste, po petih letih pa bo ves sistem tudi revidiran.
Novo uredbo morajo
Etično težavo, kot bi bilo pobijanje invazivnih živalskih vrst, pa evropska komisija odpravlja z določilom, da bodo lastniki te živali lahko obdržali do njihove naravne smrti. Eksotični ljubljenčki pa se ne bodo smeli prodajati, gojiti za prodajo ali oddajo, prav tako jih bo prepovedano izpuščati v okolje.
