Tiskane izdaje
Ljubljana – Kar 70 odstotkov Zemljine površine prekrivajo oceani, ki so povezani z morji in rekami, od koder v morja in oceane prihaja večina odpadkov. Vsak dan v oceanih pristane kar osem milijonov novih odpadkov, ki so lahko odličen vir surovin za nove izdelke.
Zadnje čase je vse bolj zloglasen otok odpadkov v Pacifiku, ki se vztrajno povečuje in je velik že za dva Teksasa. Na vsakem kvadratnem metru oceana pa je že 30 kosov plastike. Odpadki ležijo tudi na morskem dnu, kjer se na kvadratnem kilometru razteza kar 101.000 kosov odpadkov. Med njimi so tudi odpadne, izgubljene ribiške mreže, ki v morju ostanejo stoletja, preden se razgradijo, grozljive podatke o onesnaženosti oceanov našteva morska biologinja Heather Koldewey iz Zoological Society of London.
V morju je po poročilu FAO in UNEP 640.000 ton ribiških mrež, ki predstavljajo desetino vseh morskih odpadkov. To so mreže, ki ne nehajo loviti in so velika nevarnost za morske ekosisteme. V tako imenovanih ghost nets se ujame več kot 250 vrst živali, kot so želve, ribe, delfini, tjulnji in ptiči, pravi Koldeweyjeva. V končni fazi pa morski odpadki niso problem samo za morske organizme, ampak to vpliva tudi na zdravje ljudi, saj ribe, ki zaužijejo plastiko iz morja, končajo na našem krožniku.
V projektu tudi Slovenija
Da bi morja očistili ribiških mrež, ki so tudi sekundarna surovina za izdelavo najlona, so trije partnerji ECNC Group (evropski center za biodiverziteto in trajnostni razvoj), ki pobira in zbira mreže iz morja, podjetje Aquafil, ki mreže predela v econyl nit, in podjetje Star Sock, ki iz tega izdeluje nogavice, združili moči v projektu Healthy Seas Initiative (HSI), od odpadka do obleke. Vanj je vpeta tudi Slovenija, saj je Aquafil večinski lastnik ljubljanskega Julona, kjer poteka predelava mrež. Glavni cilj projekta je odstranitev odpadkov iz morij in njihova predelava v nova oblačila, kajti preveč pogosto ribiške mreže končajo na odlagališčih ali v sežigalnicah odpadkov.
Projekt HSI je razdeljen na tri faze. V prvi bodo pristop vpeljali v treh pilotnih regijah: Severno morje (Nizozemska in Belgija), Jadransko morje (Italija, Slovenija in Hrvaška) in Sredozemlje (Španija). Rezultati te faze bodo partnerjem omogočili nabor najboljših praks, ki jih bodo nato širili še dlje. Pri pobiranju mrež sodeluje 50 potapljačev iz Nizozemske, priključili so se jim tudi potapljači iz Hrvaške, ki bodo pobirali mreže iz Jadranskega morja. Pred uradnim začetkom je projekt že dosegel pomemben dosežek, saj so do konca septembra z dna Severnega morja potegnili 20 ton mrež.
Druga faza zajema širjenje iniciative na druga območja in širjenje odgovornega ravnanja z odsluženimi mrežami. »Tu je pomembno tudi sodelovanje z ribiško industrijo. Pomembno je, kako so mreže narejene in kako se jih po uporabi zavrže,« razlaga namestnik izvršnega direktorja ECNC Land & Sea Group Mike Mannaart. V tretji fazi pa bodo pripravili zakonodajne predloge, da bi omogočili dolgoročne rezultate iniciative in večjo ozaveščenost javnosti.
Kako iz mrež nastane oblačilo?
Ko mreže poberejo iz morij, jih dostavijo v skladišče v Ajdovščino, kjer jih pripravijo za nadaljnjo predelavo. Vsak mesec tu obdelajo 320 ton mrež. Surovino, ki jo dobijo, nato dostavijo v Ljubljano, v Aquafilov obrat (Julon), kjer na mesec predelajo 1200 ton odpadnih materialov.
Za ribiške mreže najpogosteje uporabljajo najlon, prisotni pa so še drugi materiali, kot so polipropilen, jeklo, vrvi, plovci. Za reciklažo je primeren le najlon 6, ki ga od drugih materialov ločijo oziroma zaznajo s pomočjo infrardeče pištole. Letna svetovna proizvodnja najlona 6 se giblje okoli štirih milijonov ton, ki večinoma konča na odlagališčih in v sežigalnicah. Med letoma 2011 in 2012 so zbrali le 16.000 ton tega materiala.
Vsak mesec v Julonu predelajo 260 ton materiala iz mrež. S predelavo 1000 ton mrež pa prihranijo več kot 3000 sodov nafte, ki jo sicer uporabljajo pri izdelavi najlona. Razvijajo tudi sistem za recikliranje druge plastike.
V procesu depolimerizacije nastane nit, imenovana econyl, ki je visokokakovostna surovina za izdelavo oblačil. V raziskave, načrtovanje sistema econyl in gradnjo obrata v Ljubljani so v štirih letih vložili 17 milijonov evrov. Gre za edinstven sistem na svetu. Regeneracija najlona 6 pa je lahko neskončna, saj z njo dobijo nove polimere, ki se po kakovosti in značilnostih ne razlikujejo od tistih, ki jih izdelajo iz fosilnih goriv.
Ribogojnice lahko pomagajo
Cilj projekta HSI je torej odstraniti ribiške mreže iz morij, hkrati pa mora biti projekt tudi finančno vzdržen oziroma trajnosten, pravi Mannaart. Zato mreže predelajo in material lahko ponovno uporabijo za tekstilne izdelke, kot so nogavice, kopalke, preproge, spodnje perilo. »Ustvariti moramo privlačne izdelke, če ne, ne bomo zanimivi za kupce in posledično ne bomo finančno vzdržni,« dodaja Mannaart. Prvi izdelek HSI, ki bo prišel na trg prihodnje leto, so nogavice, izdelane iz econyl niti. V svojih izdelkih pa to nit že uporabljajo Adidas, Arena, BMW, o tem razmišljajo tudi pri Lottu.
Doslej so v projekt HSI vložili 120.000 evrov, iščejo pa zasebne investitorje in partnerje, od potapljačev, nevladnih organizacij, ribjih farm, oblačilne industrije do reciklažnih podjetij, veleprodajnih podjetij, izdelovalcev preprog ... S pomočjo ribjih farm HSI reciklira 450.000 mrež. V Sloveniji je njihov partner trajnostna ribogojnica Fonda, ki svoje izrabljene mreže oddaja v predelavo. »Ena mreža v akvakulturi lahko traja tudi pet let, čistimo jih ročno in ne uporabljamo kemikalij proti obraščanju mrež,« razlaga Irena Fonda. Na dan lahko poberejo od 100 do 150 kilogramov mrež. Ena mreža, ko jo potegnejo iz vode, preden jo očistijo, pa tehta sedem ton.
Akvakultura kot alternativa
Sicer je sektor gojenja vodnih organizmov – akvakultura lahko alternativa čezmernemu ribolovu, ki je poleg odpadkov velika grožnja za morske ekosisteme. Že 60 odstotkov ribjih staležev je čezmerno izlovljenih, na morju pa ostaja preveč velikih ladij, ki lovijo vse manj rib. V EU ima akvakultura precejšnje možnosti za razvoj, rast in ustvarjanje delovnih mest tako na obalnih območjih kot v notranjosti. V drugih delih sveta, zlasti v Aziji, je ta sektor v razcvetu, v EU pa večinoma stagnira, delno tudi zaradi počasnih postopkov izdaje dovoljenj in neučinkovitosti upravnih postopkov na različnih ravneh.
Danes deset odstotkov porabljene morske hrane v EU prihaja iz akvakulture, 25 odstotkov iz ribiškega sektorja EU in 65 odstotkov iz uvoza iz tretjih držav (ki zajema tako ribištvo kot akvakulturo). Ribogojnica Fonda je med manjšimi pridelovalci, saj na leto pridelajo 50.000 kilogramov rib. Za primerjavo jih v Grčiji uradno 200.000, na Hrvaškem pa za zdaj le 4000, a bodo z vstopom v EU lahko črpali sredstva za razvoj te panoge. A Irena Fonda pravi, da pri njih poskušajo vse podrediti naravi, zato so velikokrat pionirji pri gojenju svojih piranskih brancinov in zgled za druge. Veseli so, da to prepoznavajo tudi kupci doma, saj tu prodajo 70 odstotkov rib, v Italijo, kamor so v začetku izvozili kar 96 odstotkov, pa le še 30 odstotkov. »Naš moto je čim manj kilometrov, ki jih prepotujejo naši brancini do kupca,« pravi Fondova, ko pojasnjuje zaveze k čim manjšemu ogljičnemu odtisu ribogojnice.
