Tiskane izdaje
Družba Slopak v sklopu evropskega projekta Ločujmo odpadke skrbi za ozaveščanje ljudi glede ravnanja z odpadki. Tokrat odgovarja na dilemo bralca o bioloških odpadkih in seznamu tistih, ki jih lahko odlagamo v kompostnik. Seznam odpadkov, ki sodijo med biološke, se med komunalnimi podjetji razlikuje, zato je najbolje, da se ob dilemah obrnete na lokalno okolje. Pri domačem kompostiranju pa je dobro upoštevati nekaj nasvetov.
Biološke odpadke v zabojnik (če nimamo urejenega kompostnika ali možnosti zanj) odlagamo v papirnatih ali biorazgradljivih vrečkah. Te pod vplivom toplote in svetlobe stoodstotno razpadejo. Preostale biološke odpadke – listje, plevel in vrtne odpadke – v rjavi zabojnik lahko odvržemo neposredno. Upoštevati je treba preprosto pravilo, da biološke odpadke, ki jih dajemo v kompostnik, lahko odložimo tudi v zabojnik za biološke odpadke, obratno pa ne velja povsem. Kosti in meso ne sodijo na kompost, v rjav zabojnik jih ponekod smete oddati, drugod spet ne.
In kako se kompostiranja lotimo doma? Pomembno je, da ima domači kompostnik, ki naj stoji v polsenci in zaščiten pred vetrom, neposreden stik s tlemi. Osnovna plast, sestavljena iz narezanih vej, listja in slame, poskrbi za zračenje in preprečuje zastajanje vode. Suh (veje) in vlažen (trava, kuhinjski odpadki) odpad med seboj mešamo, saj tako poskrbimo za zadostno količino kisika. Vlažni odpad prekrijemo z listjem ali zemljo, da preprečimo razširitev neprijetnih vonjav in da kompostnik ne postane jedilni krožnik za živali.
Kompostnik potrebuje tudi dovolj vlage. Zanjo moramo poskrbeti predvsem poleti. Med procesom nastajanja humusa, za kar poskrbijo mikroorganizmi, bakterije, glive in deževniki, ga je treba preložiti. S tem ga prezračimo in pospešimo razkroj. Končni produkt je humus, ki izboljša rodovitnost prsti in zmanjša potrebo po umetnih gnojilih, hkrati jo ščiti pred izsušitvijo in prispeva k izboljšanju sezone rasti.
V kompostnik lahko odlagamo biološke odpadke z nekaj omejitvami. Najosnovnejša je ta, da mednje ne mečemo drugih odpadkov, ki sodijo v druge zabojnike. Prav tako vanj ne sodijo lupine pomaranč in limon, ki so zaradi škropiv za kompostne bakterije neužitne. Lahko se zgodi, da vam na kompostu ne bo povsem razpadlo kupljeno cvetje, ki ga v cvetličarnah zaščitijo pred venenjem. Na domači kompost ne odlagamo bolnih rastlin in zeljnatih stebel, saj so lahko raznašalci bolezni (golšavnost zelja). Prav tako vanj ne sodijo živalski iztrebki, maščobe – te oddamo v zbirne centre –, ribe in cigaretni ogorki.
Kompost je zrel najkasneje v letu dni, ko se vsi odpadki spremenijo v gručasto prst, ki diši po gozdni prsti. Če vonja ne prepoznate, pa so vidni indikatorji deževniki. Ko je proces razgradnje končan, se ti umaknejo. Humus je treba samo še presejati, nato pa je pripravljen za uporabo.
