Tiskane izdaje
»Kozarec vode bi, prosim. Pa tiste ta dobre, iz pipe,« s prikupnim nasmehom doda simpatična 30-letna Abby, prijateljica s Tajvana, medtem ko skozi okno osupljivo opazuje razgled na okoliško hribovje s slovenskim očakom na čelu. »Si prepričana? Ne bi raje pomarančnega soka? Morda ledeni čaj? Kokakolo?« poskušam biti vljudna v želji, da ji, kot se za obiske spodobi, ponudim nekaj več, ne »samo« vode.
Ko me še enkrat prepričljivo poprosi za kozarec vode, ji pač ustrežem, in ko nekaj minut za tem med najinim pogovorom v mislih primerjam trikrat prekuhano in prečiščeno vodo na Tajvanu (kar je nujno potrebno, da je voda sploh pitna) z vodo v njenem kozarcu, ki je pravkar pritekla z gorskega pobočja na tisoč metrih nadmorske višine, nekaj metrov stran od hiše, se zavem, da je morda ta voda tisto nekaj več, kar ji lahko ponudim, in da je zanjo misel, da bo tu pila kokakolo, ki jo lahko vsak dan kupi v najbližjem hipermarketu, neumna, morda celo smešna.
Spet slovenska skromnost? Ali morda celo nespoštovanje tega, kar imamo – vsaj za zdaj še razmeroma bogate vodne vire? Očitno potrebujemo tujce za to, da nam povedo, da smo ena najbogatejših držav, kar zadeva vodo. Slovenija pa bogata? Kaj pa finančna kriza, stavke delavcev, begunska kriza ... Miselnost, žal, verjetno še precej Slovencev, v času, ko je večina prebivalcev vključenih v preskrbo s pitno vodo in ta skoraj slehernemu priteče ob pritisku na pipo, oziroma v času, ko vode še ne jemljemo za bogastvo.
Za Slovence daljna prihodnost, da bi si, kot mi pripoveduje Flyin' Dutchman, ki se je pred kratkim iz Jordanije preselil v Slovenijo, zjutraj nastavili budilko, da čim bolje izkoristimo dan v tednu, ko iz pipe priteče voda, ker si ljudje želijo končno oprati oblačila, pomiti posodo, očistiti stanovanje ... Jordanija – četrta najrevnejša država z vodnimi viri, 90 odstotkov površin zavzema puščava, voda je že razlog za številna trenja s sosednjimi državami pa tudi med prebivalstvom samim (če je nekdo porabil nekaj litrov vode več kot drug). Daleč se zdi Jordanija, ko pomislimo, da morajo, preden se lotijo gradnje hiše, najprej kupiti zadostne količine vode od zasebnih ponudnikov, saj bi sicer drugim prebivalcem porabili vodo za osnovne potrebe – ampak – je res tako daleč?
Za Slovence nepojmljivo, da bi morali po vodo, ki bo vsaj prevreta primerna za pitje, vsak dan na posebne »vodne postaje«, odprte 24 ur na dan, podobne našim bencinskim črpalkam – za prebivalce južnega Tajvana po besedah Abby Chiang pa vsakdanja praksa. Na leto sicer v primerjavi s svetovnim povprečjem pade ogromno dežja, a voda je izjemno onesnažena, in čeprav se trudijo s sodobno tehnologijo, je nastale razmere po mnenju prebivalcev nemogoče znatno izboljšati. Razmeroma nizka cena ustekleničene vode kljub vsemu pa je verjetno eden izmed razlogov, da z vodo v številnih primerih še vedno ravnajo neodgovorno.
Za Jordance, Tajvance in verjetno še za marsikoga nedosegljive sanje, da bi sredi Amana ali Tajpeja pitna voda pritekla iz javnega pitnika, kot se to v toplejših mesecih dogaja v Ljubljani. Kot bi doživeli čudež in se znašli v obljubljeni deželi, kamor se bodo vrnili, ko tudi zaradi globalnega segrevanja, ki je naša skupna krivda, vode v teh državah ne bo več. Se bodo imeli kam vrniti, bo tedaj voda še radodarno tekla iz javnih ljubljanskih pitnikov? Ali se bomo Slovenci končno zavedli našega bogastva in se postavili v bran? V borbo. Za vodo.
Urša Ambrožič, Filozofska fakulteta (1. letnik)
