Tiskane izdaje
Ljubljana – Cilji Evropske unije so jasni, predelati bo treba več odpadkov, kar ni samo skrb za okolje, temveč tudi priložnost za naložbe in nova delovna mesta. Vendar ne bo šlo brez državne uprave, saj brez nadzora in pomoči okoljske cilje zamenjajo ekonomski.
»Nujno je uvesti krožno gospodarstvo pri ravnanju z odpadki, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti gospodinjskim odpadkom in materialom, ki jih lahko izkoristimo kot surovine. Mednje sodi plastika, o kateri so razpravljali na posvetu Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), Hrvaške gospodarske zbornice, Evropskega združenja PlasticsEurope in GIZ Grozd Plasttehnika. Janja Leban, direktorica Službe za varstvo okolja na GZS, je poudarila pomen vizije, da leta 2050 dobro živimo znotraj omejitev planeta, ter opozorila na številne nove zaveze in direktive o odpadkih. Tako se mora do leta 2020 delež recikliranja in priprave za ponovno uporabo komunalnih odpadkov povečati na najmanj 50 odstotkov teže, do leta 2030 pa na najmanj 70 odstotkov. Priprava za ponovno uporabo in reciklažo odpadne embalaže se mora do konca 2020 povečati na 60 odstotkov, do leta 2030 pa na 80 odstotkov. Od leta 2025 bo prepovedano odlaganje vseh odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, kar vključuje tudi plastiko, kovino, steklo in papir. Predsednik GZS, Samo Hribar Milič, pri tem ugotavlja, da »v Sloveniji pogosto postavljamo cilje na način, ki je za gospodarstvo zelo zahteven, povzroča visoke stroške in s tem znižuje že tako nizko konkurenčnost«. Želimir Feitl, predsednik Hrvaške gospodarske zbornice, Združenja za plastiko in gumo, pa je povedal, da vidi v krožnem gospodarstvu priložnost za dvig konkurenčnosti.
Ni pravega nadzora
»Evropska unija se je odločila, da bodo proizvajalci vključeni v ves življenjski krog izdelkov, tudi takrat, ko ti postanejo odpadki. Pojem razširjene odgovornosti je star deset let, vendar še vedno veliko proizvajalcev meni, da je umetno ustvarjen in nepotreben sistem,« opozarja Emil Šehić, direktor Zeos. V Sloveniji za sistem ravnanja z odpadki plačujejo proizvajalci embalaže, pesticidov in gnojil, zdravil, baterij in akumulatorjev, izrabljenih motornih vozil, električne in elektronske opreme ter sveč in gum. Komunalna podjetja pa so odgovorna za zbiranje bioloških odpadkov, kosovnih odpadkov, mešanih komunalnih odpadkov in nevarnih odpadkov iz gospodinjstev.
»Pogoji za delovanje družb za ravnanje z odpadki so zelo ohlapni. Kljub temu, da imamo številne državne službe, pa ni niti pravega nadzora niti pomoči. Če država ne postavi pravil, inšpekcijske službe pa ne opravljajo ustreznega nadzora, se mora industrija sama organizirati, pri tem pa nujno postane prva ekonomija, ne okoljski cilji. Po direktivah bi morala država prevzeti nadzor nad prispevki proizvajalcev za ravnanje z odpadki, razširjena odgovornost pa ne sme biti vir dobičkov za skupne sheme, dobičke naj imajo predelovalci. Pri nas pa so lani prvič imeli izgube,« pravi Šehić in dodaja, da bodo z višjimi cilji predelave še večje.
Druga težava je dejstvo, da Slovenija nima reciklažne industrije. V glavnem vse slovenske ločeno zbrane odpadke predelajo v Italiji, Avstriji in Nemčiji. »Še vedno ne vemo, kaj lahko pričakujemo prihodnje leto. Opravičilo, da je Slovenija premajhen trg, ne vzdrži, na voljo imamo ves evropski trg,« meni Šehić, ki opozarja, da smo v Sloveniji lani dali na trg 16 kilogramov električne in elektronske opreme na prebivalca, zbrali pa za 36 odstotkov te količine odpadkov, kar je blizu zahtevanim 40 odstotkom do leta 2016. Težko pa bo doseči 65 odstotkov do leta 2020, vsaj brez naložb, inovacij in standardov. Težava je že v kakovosti ločeno zbranih odpadkov, kjer ima palico v roki spet država. »Število motorjev oziroma kompresorjev na odpadnih hladilnikih strmo pada, ostanejo nam le manj vredni materiali, okolje pa pri tem za 'zbiralce' ni pomembno,« opozarja Šehić. Dodaja, da bo v sheme treba vključiti tudi podjetja, ki prodajajo na daljavo, običajno prek spleta.
Osem milijard izgube
Janez Navodnik iz grozda Plasttehnika je dejal, da mu ni jasno, od kod pride številka, da v Sloveniji predelamo 45 odstotkov plastike. »Če hočemo rešiti težavo, si nataknemo taka očala, da nič ne vidimo. Še pred leti smo v Slovenijo uvozili po 400.000 ton plastike, pa tudi proizvodnjo očitno prikazujemo manjšo od dejanske. Šest ljudi lahko danes na šestih strojih proizvede 6000 ton plastičnih izdelkov. Kaj je v Sloveniji narejenega iz recilkirane plastike? Bliže smo 1000 tonam kot 20.000 ali 30.000 tonam,« opozarja Navodnik.
Na GZS je Manica Ulčnik Krump iz Interseroha, ki je del ALBA Group, predstavila plastične izdelke, ki imajo boljše lastnosti kot prvotni plastični izdelki, iz katerih so narejeni. Temu postopku so nadeli ime upcycling oziroma izboljševanje lastnosti materiala. ALBA Group deluje na vsakem delu kroga, od surovin do odpadkov. »Evropa na leto izgubi osem milijard evrov, ker ne predeluje odpadkov. Poleg tega tona procyclena prihrani 493,5 kilogramov oziroma 30 odstotkov ogljikovega dioksida, če njegovo proizvodnjo primerjamo s proizvodnjo polietilena iz nafte. Za kupca zagotavljamo certifikat o uporabi materiala iz odpadkov, ki pa mu lahko prilagodimo lastnosti glede na uporabo. Zagotavljamo tudi stabilne cene materialov, saj te niso odvisne od gibanja cen nafte,« je povedala Krumpova.
